“Trobenta je moja prva ljubica”

24-letni Rok Nemanič iz Šmarij pri Sežani, študent Konservatorija za glasbo v Celovcu in letošnji nagrajenec državnega tekmovanja Temsig v tretji starostni kategoriji jazzovskih solistov, ima že zelo jasno zarisane cilje, ki jih kar sproti uresničuje in pravzaprav tudi živi, kot marljiv študent in predvsem izjemno dejaven vsestranski glasbenik, ki se loti skoraj vsake glasbene zvrsti.

Rok Nemanič študira na Konservatoriju za glasbo v Celovcu, 
že osem let pa je ponosen na svojo skupino   Balkan Boys. Foto: Maksimiljana Ipavec
Rok Nemanič študira na Konservatoriju za glasbo v Celovcu, že osem let pa je ponosen na svojo skupino Balkan Boys. Foto: Maksimiljana Ipavec

SEŽANA > “O meni bi lahko govorili tri ure, saj je res veliko za povedati,” pogovor začne Rok Nemanič, živahni mladenič, ki pa je že veliko doživel. S trobento se je prvič srečal pri sedmih letih. V razredu prof. Petra Pačnika je končal nižjo glasbeno šolo v Sežani, od koder se je odpravil na srednjo šolo v Ljubljano, kjer je živel v dijaškem domu. Nadvse hvaležen je za tamkajšnje izkušnje, spoznanja in srečanja z najrazličnejšimi ljudmi z vseh vetrov. Z njimi je navezal glasbene stike, ki so preusmerili tok njegovega ustvarjanja in izobraževanja. Čeprav je bil kot “klasični” glasbenik zelo uspešen (že v nižji in srednji šoli se je udeležil številnih državnih in mednarodnih tekmovanj ter osvajal zlata priznanja), se je po končani srednji šoli na pobudo prof. Petra Jevšnikarja, ki je v Roku na odru prepoznal pravo “muzikantsko” naravo, še enkrat vpisal na isto šolo, tokrat na oddelek za jazz pri prof. Davidu Jarhu.

Sicer pa ga je jazz zaznamoval že v rosnih letih. V Divači je živel nasproti Jazz hrama, kjer je že pri desetih letih nastopil v “jam sessionu”. Potem je pri dvanajstih začel igrati v skupini Dej še'n litro, s katero je vzljubil balkanske in ciganske ritme. Zato je svoj prvi bend, ki ga je ustanovil v dijaškem domu, poimenoval Balkan Boys. Ta je še vedno njegov “prvi” projekt, čeprav se z enako vnemo posveča jazzu in študiju pri prof. Danielu Nösigu v Celovcu, kamor se vozi iz Ljubljane. Tako lahko kroži od ene skupine do druge, od enega koncerta do drugega, od ene glasbene zvrsti do druge. Igral je že vse, razen panka in metal glasbe ...

Rubriko Primorski glasbeni talenti pripravljamo v sodelovanju z Radiem Koper. V njej namenjamo prostor mladim primorskim glasbenikom, ki se ukvarjajo s klasično glasbo in pri svojem delu dosegajo opazne uspehe doma in v tujini. Tokratna istoimenska rubrika v oddaji Glasbeni abonma, ki bo na sporedu drevi ob 20. uri, bo posvečena 24-letnemu trobentarju Roku Nemaniču, študentu celovškega konservatorija in dobitniku zlate plakete na državnem tekmovanju Temsig v 3. kategoriji jazz solistov. Ob pogovoru z njim bodo poslušalci lahko slišali še posnetke njegovega tekmovalnega sporeda, ki ga je v koprskem studiu Hendrix zaigral ob spremljavi bobnarja Uroša Nemaniča, pianista Nejca Škofica in basista Aljoše Struge. Pa tudi kakšno uspešnico Balkan Boysov ...

“Če bi me vprašali, v katerem bendu igram, bi vam naštel najmanj pet projektov in še deset drugih, v katerih igram kot substitut,” se pošali Rok, ki že devet let živi v Ljubljani in Primorsko zelo pogreša, saj ima tu družino, psa, naravo ... in celo burjo, ki mu prav tako veliko pomeni. Če le more, gre vsak konec tedna domov, zato pravi, da večino časa preživi v avtomobilu: med Celovcem, Ljubljano in Šmarjami pri Sežani.

In čemu vztrajati na konservatoriju ob tako intenzivni odrski dejavnosti? “Profesor Nösig me vzgaja 'po avstrijsko', kar je za nas, 'Balkance', zelo koristno. S strogo, teoretsko podkovano šolo lahko v jazzu zelo napreduješ. Ko si nabereš znanje v jazzu, lahko igraš karkoli in kjerkoli. Kljub temu pa je moj življenjski projekt tisti, ki se je začel v dijaškem domu in traja že osem let: Balkan Boys. V njem tudi pojem, veliko koncertiram in uživam, ker se na odru lahko tudi zdivjam.”

Rubrika Primorski glasbeni talenti se danes odpravlja na počitnice. Bralkam in bralcem želimo uglašeno poletje. Se slišimo jeseni! Uredništvo

In čeprav pogreša nogomet, ki ga je intenzivno treniral do srednje šole, pravi, da mu dvignjene roke občinstva pomenijo prav toliko kot gol pri nogometu.

Njegov še neizpolnjeni cilj je igrati pred polno dvorano Stožice in z bendom prodreti v tujino, edina želja pa, da bi mu trobenta dobro igrala. “Trobenta je moja prva ljubica, in to mora vedeti tudi vsaka ženska,” pravi.

LEA HEDŽET,

Radio Koper


Najbolj brano