Videlo se je “z aviona”, da šivajo v Idealu

Ena od nekdanjih delavk novogoriškega Ideala je v okviru projekta Industrijska dediščina Goriške dala odlično idejo, kako bi se bilo mogoče spomniti na to, zdaj propadlo tovarno v mestu, ustanovljeno menda namenoma zaradi žensk. V opuščenih halah bi pripravila razstavo oblačil.

“Kakšno krilo bi se še kje našlo,” verjame Jožica Strgar, ki je v leta 1959 nastali in dobrih 45 let kasneje ukinjeni Ideal prišla kot ena od “mladih, navdušenih delavk,” kot jih je v okviru istega projekta opisala ena od prvih zaposlenih v podjetju Ivica Pahor. Za razstavo pa najbrž ne bi bila na voljo le krila, dolgo pozabljena v omarah. Kaže, da bi se dalo dobiti celo izdelke nekdanje tovarne, ki še gredo v promet. Lani je prek hrvaškega portala Njuškalo nekdo za 18 evrov ponujal in prodal “ženski kaput, sivi s prugama, Ideal Nova Gorica, očuvan, bez gumbiju, vel. 46. Cijena nije fiskna.”

Da v letu 2016 nekdo oglašuje staro oblačilo z navedbo blagovne znamke, najbrž pomeni, da je ta nekaj veljala. Po pričevanju zaposlenih v novogoriški tovarni konfekcije je tako tudi bilo. Strgarjeva je oblačila iz Ideala opisala kot “dvajset let pred časom.” Nekoliko žal ji je, da ni ohranila katalogov, ker bi kazali vizijo, ki jo pripisuje kreatorki Vidi Slokar. Pravi da je bila iznajdljiva tudi Iva Krašnja. “Šivale smo tudi za Angleže,”je povedala Strgarjeva, podjetje je veliko izvažalo. Izdelovalo je tudi uniforme za stevardese Inex-adrie avioprometa, za železničarje, policijo, carino, Slokarjeva je eno kolekcijo oblikovala skupaj s slikarjem Kavdijem Tutto.

Blago je bilo dobro, in kot pomni Strgarjeva, so delavke dobivale ostanke, si lahko sposodile kroje in si v tovarni zgodaj zjutraj ali zvečer, pred, po izmeni ali med malico, sešile kaj zase. “Videlo se je z aviona,” je pričevalka slikovita opisala, da so bile razpoznavne od daleč, lepo oblečene, imele so drugačne materiale. “Ko so šle po Novi Gorici, se je videlo, kje delajo, tudi naši vodilni moški so bili bolje oblečeni kot moški v drugih podjetjih,” je povedala. In če so hotele, je dodala, so delavke bile gospe, saj so z več dela več zaslužile, tiste postavne pa tudi manekenke za revijo Jana in, denimo, na sejmu mode v Ljubljani.

Ideal je, enako kot številne novogoriške ustanove, društva, podjetja nastal v Solkanu. Kot se spominja Pahorjeva, “nas je prav na začetku kasnejši direktor povabil k sodelovanju. Dali so nam risati kroje, da so videli, kako nam gre od rok. Stroje za šivanje smo morale prinesti od doma.” A po letu obratovanja je tovarno zajel in uničil požar, nakar so pristojni prostor zanjo našli v danes novogoriški soseski Ronket. In to v stavbi, kjer je po besedah Strgarjeve prej bila kuhinja za brigadirje, prve graditelje mesta: “Hranim še polentar, s katerim so kuhali polento.” Kajti posoda je tam ostala.

Po pripovedi Pahorjeve je podjetje sprva zaposlovalo starejše ženske, ki so znale šivati. Ustanovljeno naj bi bilo namenoma zanje, ker so morale delati tudi v Jugoslaviji (prej so služile v Italiji), če so hotele pravico do pokojnine. Kasneje so se jim pridružile mlajše. S podeželja so odhajale v mesto v službo in živet v bloke. Dober zaslužek jim je omogočil neodvisnost, ki je na kmetih niso imele, spremenil jim je življenjski slog: po službi so lahko šle na počitek, odhajale so na morje. In bloki so spremenili odnose med sloji, pravi Strgarjeva: “Tudi če je bil direktor sosed, se nisi počutil manjvrednega. Nekdanjih hlapcev ni bilo več.”

Obema pričevalkama je ostal grenak priokus, ko je tovarna šla v stečaj. Nekdanje hale so danes ruševina, ostali pa so mnogi lepi spomini. Strgarjeva dodaja: “Res bi bilo zanimivo narediti razstavo teh izdelkov ali pa fotografij v tistem porušenem Idealu.”

AMBROŽ SARDOČ

---