To je Idrija!?
V Idriji nihče ni opazil, da se je poslovil Rudnik živega srebra. Z njim blagovna znamka RŽS, s katero so ljudje živeli med peklom premnogih tegob in rajem inovativnosti.
Spregledano slovo ne preseneča. Od rudarjenja, stoletnega tovarištva in odločnosti so se poslovili pred desetletji. Uspešno nadaljujejo v industrijski dobi. V tej pa družbe, skupaj z blagovnimi znamkami in vrednotami, umirajo hitreje, kot bi pričakovali in si želeli.
RŽS je le ena od mnogih, v zadnjih desetletjih zelo problematičnih znamk. Je pa edina, ki je na naših tleh vztrajala stoletja. V dobrem za svet, slabem za Idrijo in Slovenijo. Svet, z izjemo priznanja globalne vrednosti in zato Unescove nalepke na pedantno ohranjene mogočne ostaline RŽS, v njih ne vidi magneta, ki bi ga vodil v težko dostopno luknjo. Nasprotno pa je v njej “znanja”, zlasti med mladimi, dovolj, da (pre)hitro najdejo pot iz nje.
Davno ga je našlo, sedaj tudi v luknji še mogočno, a med seboj nerazumljivo sprto, industrijsko nasledstvo RŽS. Med spori, a še varnim kruhom za pridne roke in tehnične izobražence, je starajoča Idrija občepela v državi, ki ji za težave lukenj ni mar. Neodločna sama s sabo, s spoštljivo dediščino in negotovo prihodnostjo! Postindustrijski, storitveno širši, domačinom in želenim prišlekom prijaznejši jutri, ji polzi iz rok, ne da bi se tega sploh zavedala.
Odkar je lani dediščina RŽS, z Unescovo nalepko vred, pod pritiski pišmeuhovske države skoraj pristala med komunalnimi službami, je Idrija stiske sicer razkrila. Ne pa še tega, da jim je z neodločnostjo, kimanjem vsem in vsakomur za mir v hiši, botrovala sama.
Kimajoč in zanašajoč se na svojo moč (vsemogočnost?) je sebi in podobnim luknjam odpihnila vitalne službe. Zabredla je v grehe zoper doslej sveto dediščino in se zaprla v neproduktiven svet papirjev. Z njo tudi redki mladi, ki so ostali, da bi poganjali luknjo. Da je to Idrija, ni hudo. Da to Idrija očitno tudi bo, pa ne obeta. Dokler sploh bo!