Po štafeto in z lestvijo na Triglav

Med bralci, ki so nas opozorili na svojo zgodbo, je tudi Nadja Vatovec iz Čežarjev. Spomnila nas je na dva dogodka iz leta 1979: na marčevsko predajo Titove štafete ob dnevu mladosti in septembrski vzpon na Triglav, ki so ga s pomočjo lestve izjemno domiselno povišali za 12 metrov. Oba dogodka sta povezana z Izolo, v kateri je živela, in Ladjedelnico 2. oktober, v kateri je delala.

IZOLA, ČEŽARJI > V izolski ladjedelnici je spoznala tudi svojega kasnejšega moža Daria Vatovca, zaradi katerega se je odselila v Čežarje. Vendar on ni bil član planinske sekcije, s katero je sodelovala pri predaji Titove štafete in s katero se je podala na najvišjo slovensko goro, prvič, kar pomeni, da so jo tudi “krstili”, in do zdaj edinkrat. Takrat ji je bilo 20 let, pisala se je Kočevar in večino časa je preživela na Trgu JLA. “Zdaj mu pravijo Veliki trg ob mandraču, tam sem živela s starši,” se spominja.

V ladjedelnico s skoraj 400 zaposlenimi je prišla leta 1978, takoj po končani srednji ekonomski šoli. “Ponudili so mi zaposlitev v računovodstvu, sprejela sem jo in ob delu opravila višjo ekonomsko šolo. V ponudbi so zapisali, da ima ladjedelnica zelo mlad kolektiv, kar je bilo res, saj so se mladi ladjedelniške obrti učili od posameznih starejših mojstrov iz Pulja in z Reke. Naša mladinska organizacija pa je bila zelo aktivna. Sodelovali smo v Ladjedelniškem glasu, že omenjeni planinski sekciji in športnih sekcijah, s katerimi so se nekateri udeleževali ladjedelniških iger po vsej nekdanji Jugoslaviji,” se spominja.

Zvišali slovenski ponos na 2876 metrov

Glavni organizator gasilske vaje na Triglavu (od 9. do 11. septembra 1979), kot so jo imenovali, je bil Jordan Krašovec, ladjedelniški gasilec in član Prostovoljnega gasilskega društva Izola, ki je leta 1979 obeležilo 25-letnico. Prav ob jubileju se je porodila zamisel o najvišjem vzponu. Nekaj vikendov prej so osvajali Slavnik in podobne hribe. “Opreme, ki smo jo takrat imeli, se ne da primerjati z zdajšnjo. Sicer smo bili obuti v visoke čevlje, toda niso bili planinski. Poleg tega smo med vzpenjanjem na 2864 metrov prenašali tudi 12-metrsko lestev, razstavljeno na več delov. Še bolj nevarno je bilo njeno vnovično sestavljanje na vrhu najvišje gore in dvig, s čimer smo Triglav zvišali na 2876 metrov. Da bi podvig, ki nam je uspel 10. septembra, ovekovečili s fotografijo, so trije splezali na lestev. Pripeli smo jo s tremi jeklenimi vrvmi, a če bi kakšna popustila in bi se lestev prevrnila, bi vsi trije zgrmeli v prepad,” se zdaj še bolj zaveda nevarnosti kot pred 38 leti.

Štafeto prevzeli v zraku

V ponos ji je bilo tudi, da je sodelovala pri predaji Titove štafete. “Vsak si jo je želel videti od blizu ali se je celo dotakniti. Priložnost, da so jo nosili, so dobili le redki, vzorni učenci, športniki, delavci ...”

27. marca 1979 so štafeto v Izolo prinesli koprski veslači iz društva Nautilus (tistega leta so štafeto izdelali v slovenski železarni v Ravnah na Koroškem). Z veslaškim čolnom so priveslali do ladje Korotan v ladjedelniškem doku in jo predali dvema članicama planinske sekcije ladjedelnice ter mladincu iz Pirana, s katerim pa se nista poznali. “Štafeto smo prevzeli tako, da so nas z ladje do čolna spustili v košari, ki smo jo uporabljali, ko je prišla na popravilo kakšna ladja. Z njo smo dvigovali pilote, da so usmerjali plovilo, ali carinike, da so na plovilu opravili pregled.” Zatem so jih znova dvignili na ladjo Korotan, kjer je potekal kulturni program s folkloro. Ko se je končal, so se vkrcali na policijski čoln in štafeto odnesli v Piran, kjer je prenočila. Predal jo je prav mladi Pirančan, ki ga Nadja ni poznala.

Tistega leta si je predajo štafete Titu - 25. maja - pred TV-zasloni ogledala večina državljanov. Naslednje leto je Tito umrl še pred vnovično slovesnostjo.

V spomin na tiste čase

Za sodelovanje v natečaju Povem svojo zgodbo se je odločila, da bi bralcem obudila spomine na tiste čase. “Na čase, ko smo imeli več časa za druženje in smo za igro uporabljali lastno domišljijo. Ko smo imeli stanovanje, avto in delo in več nismo potrebovali. In ko smo si radi pomagali med sabo - v šoli, na delu in v ulici. Prijateljstva, ki smo jih takrat stkali, so bila iskrena in trajajo še zdaj,” strne svoje spomine.

MIRJANA CERIN

---