Slikar našega morja

Opus prvega slovenskega marinista Alberta Sirka (1887-1947) je v zadnjih desetletjih zdrsnil v pozabo, čeprav je bil slikar, rojen v Križu pri Trstu, za časa življenja cenjen med kritiki in priljubljen pri občinstvu. V kolektivni spomin je njegova ustvarjalnost odločneje spet stopila z obsežno monografijo, ki so jo predlani izdali pri Založništvu tržaškega tiska, na Tržaškem pa so takrat pripravili še postavitev, ki je na novo ovrednotila Sirkovo slikarstvo. Letos bo minilo 130. let od njegovega rojstva, kar bodo v Narodni galeriji obeležili z razstavo Albert Sirk - Slikar našega morja, odprli jo bodo aprila, na ogled pa bo do junija.

LJUBLJANA > “Malokdo pozna 39-letnega Križana, slikarja Alberta Sirka,” svoj zapis, objavljen leta 1926 v glasilu Naš glas, začenja Albert Širok. “Trden je kot Kraševec, vesel kot ribič, močan kot atlet. Če ga povabiš na ribji lov in na slikarsko razstavo, se bo odločil za ribji lov. Dovršil je slikarsko akademijo v Benetkah, vendar ni v njegovih slikah nič italijanskega; vse preveč je sin naše zemlje ... Prisežem, da mi ne boš verjel, da je slikar, če ti ga pokažem. Plečat in zdrav je, prej ustvarjen za rokoborbo kot za čopič. V družbi nerad diskutira, knjige grozno sovraži, ljubi pa Sv. Križ, ribiče in morje,” je še zapisal pisatelj, prevajalec in likovni kritik, ki je prvi opozoril na Sirkovo umetnost.

Živ dokaz, da smo pomorski narod

In čeprav je Sirk znan predvsem kot slikar morja, ribičev in morskih motivov, je bil tudi izjemen risar in portretist. Na razstavi v Narodni galeriji bodo na razstavi predstavili vse vidike njegove ustvarjalnosti, v središču pa bodo marine. V monografiji, ki so jo pri založništvu tržaškega tiska izdali predlani, je umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj med drugim zapisal, da Sirka lahko med slovenskimi slikarji razumemo kot najizrazitejše dokazilo, da smo Slovenci pomorski narod. Upodobitev morja v zgodovini slovenske likovne umetnosti namreč ni prav veliko. Podobe njegovih nevihtnih obrazov zasledimo pri tujih baročnih mojstrih, ki so delovali pri nas, v 19. stoletju je dalmatinske motive upodabljal Anton Karinger, Janez Šubic je naslikal romarski čoln na poti v Barbano, Piran z morjem je navdihnil Ivana Vaupotiča ... “Morje kot del svojega najbolj avtentičnega in prvobitnega, ne eksotičnega ali počitniškega ambienta ter z morjem povezana opravila ribičev kot podobo najbolj vsakdanjega človeškega dela pa nam je v času med obema vojnama slikarsko odkril in zares približal šele 'morski volk' Albert Sirk,” v monografiji še piše Komelj.

Za Sirka velja, da ga je slogovno težko opredeliti - “impresionist”, “neoimpresionist” in “barvni realist” so najpogostejše slogovne oznake, ki so jih Sirku pripisali likovni kritiki njegovega časa. A slikar iz Križa pri Trstu je ustvaril popolnoma samosvoj slog, je prepričana Alina Carli: “V njegovem delu ne moremo iskati vzorov ali vplivov, kajti Sirk izhaja iz lastnega občutenja morja in življenja v in na njem, krajev, narave in ljudi, ki jih je portretiral,” je med drugim zapisala v monografiji. Komelj pa Sirka vidi kot samosvojega in do kraja pristnega ustvarjalca, izrazitega kolorista s skicozno risbo, ki se pretaplja v kontrastih barve in svetlobe. Zanj je pesnik morja, “lirik z izrazito epskimi in tudi dramatičnimi primesmi”.

Beg v Jugoslavijo

Albert Sirk je s svojim slikarstvom pozornost pritegnil na razstavi slovenskih umetnikov v Trstu po prvi svetovni vojni. Svoja dela je takrat pokazal v družbi Milka Bambiča, Ernesta Seška in Franceta Goršeta. Razstavo so odprli 5. julija 1927, fašistične oblasti pa so jo po treh dneh zaprle.

Sirk je do leta 1929 živel v Križu, nato je bil zaradi fašizma prisiljen zapustiti Italijo. V začetnem obdobju na njegovih delih prevladujejo vedute domačega kraja, precej je portretiral in velikokrat ujel tudi lastno podobo - avtoportrete je največkrat naslovil kar s Sam sebe. Po ilegalnem pobegu v Jugoslavijo je dobil službo učitelja risanja na meščanski šoli v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. In takrat je v njegovo slikarstvo zares in obilno “pljusknilo” morje. Tam sredi gričev je namreč verjetno prav iz domotožja - tako v monografiji predvideva Carlijeva - začel slikati predvsem morje; tako je ohranjal stik s svojimi koreninami. Leta 1937 se je preselil v Celje, kjer so ga v začetku aprila leta 1941 internirali. S sotrpini je v kapucinskem samostanu, kjer so bili zaprti, izdajal in ilustriral ilegalni satirični list Kapucinski toti. Sirka in njegovo ženo Doro so kmalu potem izgnali; vojna leta je preživel v Zaječarju, kjer je vodil menzo slovenskih izgnancev, poučeval na tamkajšnji gimnaziji in seveda slikal. Junija leta 1945 se je po 16 letih izgnanstva končno vrnil v svoj Križ.

Pozabljen in znova odkrit

Najprej je delal na Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru v Trstu, kjer je bil zadolžen za ustanovitev obrtno-slikarske šole, leta 1946 je poučeval na učiteljišču v Portorožu, nato pa se je preselil v Celje, kjer je 13. septembra 1947 umrl. Dve leti po smrti so mu kot prvemu Slovencu postavili retrospektivno in spominsko razstavo v sloviti tržaški galeriji Scorpione, leta 1950 pa so bila Sirkova platna skupaj z deli Avgusta Černigoja, Lojzeta Spacala, Jožeta Cesarja, Avrelija Lukežiča, Bogdana Groma, Roberta Hlavatyja in Milka Bambiča predstavljena v ljubljanski Moderni galeriji.

Sirk je bil izjemno plodovit slikar. Ustvaril je približno 700 del, do danes se jih je ohranila zgolj polovica. Njegova dela so danes deloma v zasebni lasti, nekaj pa jih hranijo v Narodni galeriji, Umetnostni galeriji Maribor, Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu, Pokrajinskem muzeju v Kopru ter v Goriškem muzeju, v Mestni knjižnici Celje pa hranijo njegovo osebno zapuščino. V času svojega življenja je bil Sirk izjemno priljubljen slikar, kar dokazujejo tudi kritike likovnih razstav iz tistega časa, po smrti pa je utonil v pozabo. Kar šest desetletij, do monografije, ki je predlani izšla pri Založništvu tržaškega tiska, je bilo temeljno delo za poznavanje njegovega opusa knjiga Albert Sirk: 1887-1947, ki jo je napisal Fran Šijanec, leta 1952 pa so jo izdali pri tržaški Gregorčičevi založbi. Opus Alberta Sirka je bil nazadnje predstavljen na retrospektivni razstavi v Piranu leta 1972.

Na razstavi v Narodni galeriji bo na ogled približno 50 del, olj na platno in akvarelov. Postavitev bo dopolnjevalo obsežno dokumentacijsko gradivo - fotografije, razstavni katalogi in časopisi - v katerih je slikar objavljal svoje ilustracije.

MAKSIMILJANA IPAVEC, STA

---