Kako bi moralo biti

V sredo ob sedmih zjutraj bi v pisarni ministrice za zdravje morali kot šolarčki sedeti direktorji vseh podjetij, ki so sodelovala pri projektu šempetrske urgence. Družbo bi jim morala delati tudi direktorica bolnišnice. Milojka Kolar Celarc bi morala biti nasršena, besna, bati bi se je morali tudi tisti njeni brezimni birokrati, ki se sončijo ob njej.

Še preden je informacija o tragediji in škandalu na šempetrski urgenci začela kapljati v javnost, bi vse te direktorje in projektante in nadzornike in kar je še teh kadrov ministrica morala že nagnati iz pisarne z navodilom: do jutri zjutraj morate oddati natančno poročilo o opravljenem delu. Takoj zatem bi morala na kup zbrati še ljudi z ministrstva in jim prepovedati odhode na dopuste, izobraževanja in proste dneve. Ukrep bi nehal veljati v trenutku, ko bo jasno, kako se v državi, ki je ponosna članica prestižnih klubov modernega sveta, leta 2016 lahko zgodi, da človek na urgenci umre zaradi zlomljene roke in noge. Ob enajstih dopoldne bi morala biti - tokrat ona kot šolarka - v pisarni predsednika vlade in mu oddati bianco odstopno izjavo. Če se izkaže, da je bilo kar koli narobe na strani ministrstva, bi premier odstop potegnil iz predala in poiskal novega ministra. Opoldne bi premier in ministrica dala izjavo za medije in zadevo komentirala.

Tako bi moralo biti. Ampak ne, tega filma ne bomo videli.

Ministrica raje pobegne v frazarjenje, kako ne želi “špekulirati o odgovornosti za dogodek”, izvajalci pa začnejo krivdo valiti en na drugega.

Ni nam do krvi, ne želimo odstreljevati ljudi s položajev. Želimo pa živeti v državi, kjer ljudje prevzamejo odgovornost, ko gre kaj narobe. Ker, veste, ministrica, šefinja bolnišnice in direktorji podjetij z začetka tega pisanja se ne tresejo od živčnosti. Trese se tisti delavec v modrem, ki je kable zvezal napačno, saj bo na koncu odpoved dobil on. Direktorji pa bodo še naprej dobro živeli od javnega denarja.

---

---