Zadnji poredni fant rock'n'rolla

Codroipo, vila Manin, 28. junij 2010. Na metal koncertih pač vedno srečaš nekega frika, ki o metal glasbi ve več kot ti, spije več kot ti in zgleda boljše kot ti. Kar takrat v mojem primeru sploh ni bilo težko, a to itak ni pomembno.

LOS ANGELES > “Ti pravim,” je poznavalsko rekel, “to je neka vaša rock'n'roll fora, da se pri mešalni mizi najboljše sliši. Eh, glej ga! Zaradi mene stoj tu, ampak jaz bi na tvojem mestu ali šel v prvo vrsto ali pa nekam daaaaleč nazaj. To je Motörhead, ne balet, jebemti!” In je zviznil, pod oder.

Niti tema še ni bila, ko je takoj zatem prihrumelo. “Dober večer!” je, ker drugače nikoli ni znal, z iztegnjenim vratom v visoko nastavljeni mikrofon zahropel Lemmy Kilmister, “mi smo Motörhead in igramo rock'n'roll!”

Zružil, zgromel, zdemoliral je uvodni komad Iron Fist. Že pri drugem, Stay Clean, sem stal kakih deset metrov za mešalno mizo. In čakal. Kdaj bo najboljša heavy metal skupina, ki nikoli ni igrala heavy metala, podrla tisto prelestno vilo Manin.

Dečko stare šole

Ko sem kasneje obiskal še ostale koncerte večjih metal imen, sem poštekal, zakaj je Lemmy vsak koncert začel tako, da je zakričal, kako njegova skupina igra - rock'n'roll. Ker ja. Lemmy je, najbrž veste, še iz nekih drugih časov. Bil je roadie, nosač opreme, za Jimija Hendrixa, stanoval je skupaj z Noelom Reddingom, basistom Hendrixovega tria. Torej ... Old-school, stara šola. V fenomenalnem dokumentarcu Lemmy (2010) se Kilmister, rojen na božični večer 1945, krega s prodajalko, ker bi rad dobil originalni box-set vseh albumov The Beatles. V mono izvedbi, ne stereo, ker se The Beatles pač tako posluša.

Zabrisali so ga iz skupine Hawkwind, ki je space rock popeljala tja, kamor ga Yes ali David Bowie niso. In nato je Lemmy, kot je znano, odletel. Zaradi drog, ki so mu jih zasegli na kanadsko-ameriški meji. Ne, ni bil kokain, temveč speed, čeprav je Lemmy daleč najraje goltal amfetamine in LSD, dokler je to bilo “in”. Naredil je svoj band ... In ostalo je zgodovina. Lahko bi zdaj tu trabunjal celotno biografijo skupine, ki ji je uspelo spraviti na prvo mesto angleških lestvic svoj live album No Sleep 'Til Hammersmith. Ja, živi album. Kar je kompliment, boljši od ironije.

Ampak ne. Ker se je včeraj, ko je udarila vest, da je 70-letnega Lemmyja rak pokosil v dveh dneh (pri čemer je bila planirana še turneja za 2016), na facebooku in internetih pokazalo, kaj je bil za tiste, ki so ali kupili majico Motörhead ali pa so želeli, da bi jo kdaj nosili.

Tankal, dokler je šlo

Lemmy Kilmister ti je dal - tudi nazadnje, še četrtič pri nas, v Tivoliju 2012, ko pa se je že počasi izkazalo, da se flaša Jack Daniels'a na dan vseeno nekje mora poznati - občutek, hej, to je rock'n'roll. Ne samo, da bodi, kar si. Pretiravaj v tem. Vztrajaj. Zakaj? Imel je vsaj dve veliki bradavici direkt na frisu. Pa kaj. Ni bil najlepši tip na planetu. Pa kaj. Pil, kadil in seksal je. Pa kaj. Zbiral je nacistične simbole, ne, ker bi bil neonaci, temveč ker je poleg Leni Riefenstahl znal ceniti estetiko Goebbelsa in ekipe. Pa kaj. Lemmy je bil nepopoln za popolne rock'n'roll čase in popoln za nepopolne pop čase. Ostal je, kakršen je bil. Tankal, dokler je šlo. V zaodrju ni imel sobnega kolesa, veganskega kuharja ali grupik z doktoratom s Harvarda. Ne.

Lemmy je bil in ostal rock'n'roll (sur)realizem. Bil je boter, stari ata in mentor za celo generacijo onih, ki so kasneje šli na zdravljenje, ko svojega slovesa niso prenesli. Lemmy? Ni se prodal, ni imel nobenih zvezdniških kapric in nikomur ni solil pameti. Bil je najboljši kustos muzeja, kar mu je gotovo šlo na živce, saj je upal, da se bo rock'n'roll vrnil v tisti svoji klasični obliki. Kateri? Oni, ko smo držali kozarce v zrak na njegovih koncertih, smo pili, ker smo lahko. Zato se je hodilo na koncerte Motörhead. Ker si za en dan lahko bil - Lemmy. Bil si lahko to, kar sicer nisi upal biti. Ni prav to - rock'n'roll? Ker to je vprašanje, ki ga njegov odhod poraja: kam so vsi poredni fantje šli?

JAŠA LORENČIČ

---