Ogenj v njem ni in ni ugasnil

Ne more biti zgolj naključje: danes, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture praznujemo z zapisom o novi knjigi enega najbolj vitalističnih domačih poetov. V razkošno zbirko Domu in rodu so svojci in prijatelji Toneta Pavčka povezali še neobjavljene pesnikove stihe o Dolenjski, Istri, solinah, vinu, življenju in smrti.

LJUBLJANA > Večino pesmi, zdaj naposled zbranih, povezanih in objavljenih, je Tone Pavček (1928-2011) napisal v zadnjih dveh, treh letih svojega življenja, mnoge prav v zadnjih dneh, ko mu je pero že padalo iz vse šibkejše roke, pa se vendarle ni hotel predati, “dionizični bard, v katerem pesniški ogenj ni in ni pojenjal tudi v že povsem ugašajočem telesu”, kakor v daljšem uvodnem zapisu razkriva pesnikova hči Saša Pavček.

Naslov za knjigo, izdano pri Cankarjevi založbi, kjer je vrsto let delal kot urednik, je izbral sam. “Na oddelku onkologije mi je naročal, kako naj sestavim zbirko,” se je na torkovi predstavitvi knjige Domu in rodu v ljubljanski knjigarni Konzorcij spominjala Saša Pavček. Cikel Šentjurje, katerega del je decembra 2010 objavil v novomeški reviji Rast, naj sestavi z drugim delom pesnitve, posvečene njegovemu rodnemu kraju, zbirki naj doda še Prevzete in povzete pesmi ali izposoje in kraje pri mojstrih, kjer iz verzov, spoštljivo izposojenih pri pesniških prednikih in sodobnikih, tke svoje pesmi, v knjigo pa naj uvrsti še kako dobro pesem. “Niti mi ga ni uspelo vprašati, katera je po njegovi oceni dobra, niti nisem imela celovitega vpogleda v njegovo ustvarjanje,” priznava hči, ki je zatem štiri leta iskala in zbirala očetove še neobjavljene verze, tudi okruške in zametke pesmi.

Pri razvrščanju nabranega ji je na pomoč priskočil Peter Kolšek. Pavčkove pesmi je razvrstil v šest razdelkov; prevzele so ga zlasti Prevzete in povzete pesmi ali izposoje in kraje pri mojstrih. “To je resnično zelo nenavadno in unikatno početje. V slovenski poeziji je le nekaj posamičnih primerkov tovrstnega početja, sicer pa česa podobnega nihče drug ni počel tako sistematično,” pravi Kolšek. Pavček je vsako od 27 pesmi v tem razdelku zgradil iz povečini tipičnega in prepoznavnega verza njemu ljubega pesnika, od Jenka, Ketteja, Župančiča, Murna, Gradnika in Kosovela pa vse do svojih sodobnikov in tovarišev Ceneta Vipotnika, Jožeta Udoviča, Ivana Minattija, Cirila Zlobca, Janeza Menarta, Daneta Zajca, Kajetana Koviča in Ervina Fritza.

V Pesmih o Istri so nanizani Pavčkovi stihi o solinah, refošku, malvaziji in drugem bogastvu, ki ga je radostilo ob morju, s strogo strokovnega vidika, poudarja Kolšek, pa so najboljši del nove knjige Žalostinke za poletjem; tu si Pavček v slogu starejših zbirk Dediščina, Goličava in Temna zarja, vendar starejši in zatorej bliže lastnemu koncu, postavlja vprašanja o poslednjih, temeljnih rečeh.

Prostor se je našel tudi za pesmi, ki jih je Pavček že zdavnaj objavil v revijah, a niso našle poti v knjige, ali pa jih preprosto ni naslovil, zaradi česar se niso prilegale drugim razdelkom.

Knjigo Domu in rodu sklenejo Priložnostnice, namenjene ženi Mariji, sestri Marici in drugim.

V zadnjem letu življenja so se Pavčku tako v bolnišnici kakor doma pisale razbite, razvezane pesmi brez rim in ločil, meditacije o življenju in odhajanju. “Večine pa žal nisem mogla razvozlati,” pravi Saša Pavček. “Glava ga je ubogala, roka pa ne več.”

Roka izvrstno uboga mladega ilustratorja Matijo Medveda, ki je zbirko obogatil z vizualnimi meditacijami ob pesmih ter upravičil zaupanje. Pesnikova hči je hvaležna tako njemu kakor drugim sodelavcem, še najbolj morda profesorju Jožetu Hočevarju, slavistu iz Portoroža, Pavčkovemu prijatelju in dolenjskemu rojaku. “Veliko sta se družila v Seči,” pravi Saša Pavček, “in med pripravljanjem knjige so mi zelo pomagali pogovori s Hočevarjem - o očetu, pesmih in še marsičem.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---