Gledališka magija in soška fronta

Zamisel o predstavi Krvava gora, gledališkem obeležju 100. obletnice začetka soške fronte, je menda vzniknila v pogovoru med režiserjem Matjažem Pograjcem in vršilko dolžnosti direktorja SNG Nova Gorica Nedo Rusjan Bric. In premiera v sredo na malem odru SNG Nova Gorica je pokazala čudovit sad: predstavo, ki jo lahko imenujemo gledališka magija, z značilno in edinstveno Pograjčevo režijsko poetiko.

NOVA GORICA > V predstavi sta tematizirana vojna in zaradi nje deformirano, preobraženo zaznavanje. V ekstremnih razmerah postane človečnost relativna. Režija Matjaža Pograjca nas poskusi temu dejstvu približati z raznolikimi sredstvi predstavljanja in je v tem - skupaj z natančno naštudiranimi igralskimi interpretacijami - nadvse uspešna. Podobno kot je vojna “predstava, ki si je niste predstavljali”, postane tudi Krvava gora izkušnja, ki osupne, predstava, ki se bliža meji izgovorljivega in gledalca nagovarja predvsem čutno.

Sporočilno močno in udarno besedilo je prispeval avtor pod psevdonimom Gregor Brazel. Zgodba nam predstavi oficirja Albina Mlakarja (kot samozadovoljnega, tudi od vojne rahlo avtističnega generala ga upodobi Kristijan Guček), vojno poročevalko Alice Schalek (kot otopelo od vojnih grozot jo odigra Helena Peršuh) in dva odlikovana vojaka, ki menjavo bitke in miru v gori po več letih spremljata že kot naravni pojav, skoraj kot samoumevno menjavanje letnih časov.

V svoji interpretaciji je uravnotežen Nejc Cijan Garlatti, medtem ko je Žiga Udir nekoliko preveč srdit, da bi tolikšni vnemi ob vojni izmučenosti lahko zares verjeli. AndrejuZalesjaku pristoji lik nadležnega, bevskajočega Italijana.

Ob naštetih se pojavita še ubita grofica in v nesreči zadeta voznica avtomobila z nujno medicinsko pomočjo (Andrijana Boškoska Batič).

Igralci tvorijo tudi lutkovno-animacijsko-glasbeni zborček. Animirajo v lutke tipizirane nacionalnosti, ki so sodelovale v bitkah v soški fronti, s kamero lovijo detajle - intimnosti vojne morije, muzicirajo in se kot trupla zgrinjajo drug nad drugega in drug ob drugega. Koreografija Branka Potočana poudari sorodnost otopelosti in smrti: biti živ pomeni imeti živo, ne hladno in otrdelo, ne-animirano, torej brezdušno, komaj premikajoče se telo. Lahek gib je v popolnem nasprotju s težo upadle okončine, a zdi se, da v vojni ostane le še to: duše izpraznjeno votlo telo (preživele vojne poročevalke) ali grobost (oficirja). Scenografijo predstave so zasnovali Matjaž Pograjc, Barbara Bulatović in Barbara Stupica, igralce pa je v vojno opravo oblekla kostumografinja Mateja Benedetti.

Kakšno je torej to gledališko obeležje začetka soške fronte? Je kombinacija projekcij v živo, javljanja z vojnih žarišč, uporabe makete kot odrske površine, lutkovnega gledališča oziroma animacije in glasbenega gledališča, križanega s fizičnim.

Soška fronta je danes v našo zavest zapisana kot historično dejstvo in kot mnoštvo ohranjenih pričevanj. Matjaž Pograjc se je tematike lotil celovito: vojna je eno samo sklanjanje, sklanjanje stavkov, sklanjanje nad pismi in sklanjanje pred streli (dokler vojak pod njimi ne klone). Vojna je sorodna smrti: smrt je v vojni prisotna povsod, vendar le za tiste na prizorišču. Vojna in smrt kot medijsko posredovani vsebini pa sta nekaj povsem drugega.

ANJA BAJDA

---