Od kupovanja strahu k svobodi

“Krasni novi svet? Ne novi, prenovljen!” pravi eden od junakov v romanu Agencija (Beletrina, 2015), v katerem pisatelj Lenart Zajc (1967) zavarovalniško agencijo, kot prispodobo vsesplošnega lova za dobičkom, sooči z alternativo - zadrugo Zeleni Dvor. Povsem oprijemljiva zgodba o viziji nove družbe, kakor jo je na koprski predstavitvi v knjigarni Libris imenovala avtorica spremne besede Vesna Mikolič, poleg zanimivega branja prinaša tudi pozitivno sporočilo - spremembe so mogoče, a ne brez našega sodelovanja.

KOPER > Pisatelja Lenarta Zajca, nekoč srednješolskega učitelja filozofije, direktorja nekdanjega Lutkovnega gledališča Jože Pengov in še marsikaj, mnogi poznajo kot avtorja zbirke Vstaja zombijev (Sanje, 2013), v kateri je popisal kronologijo takratnih protestov. Njegov prvenec 5 do 12 je izšel leta 1998 pri Mladinski knjigi, drugi roman Zguba je bil leta 2002 uvrščen v ožji izbor za nagrado kresnik, nato se je Zajc posvetil zlasti kratkim zgodbam.

A pisatelj, ki je med drugim ustanovni član Mreže za neposredno demokracijo, je za preživetje nekoč en mesec delal kot zavarovalni agent - prodal ni nobene police, mu je pa izkušnja prišla prav pri pisanju romana. V ospredju njegove zgodbe je namreč zavarovalna agencija, ki jo je uporabil kot prispodobo naše družbe: “Zavarovalnice temeljijo na prodaji strahu pred nekim dogodkom, ki se še ni zgodil. Uspešnejši agent uspešneje prestraši bodočo stranko, da se zavaruje za čim višji znesek. In na tem stoji neoliberalni koncept - moramo se truditi, biti ves čas v zagonu in delati tako, kot nam rečejo, ker se nam drugače lahko zgodi to in to ... V obeh primerih gre za prodajo strahu.” In tudi ciljZajčevih sedmih agentov je kajpada uspešna prodaja zavarovalnih polic, med katero bralec spoznava tako posamezne like prodajalcev strahu kakor paleto zanimivih strank.

Preobrat v zgodbi se zgodi, ko dva agenta zavarujeta zadrugo Zeleni Dvor, ki jo je pisatelj postavil za antipod brezbrižnemu sledenju profitu: “Zeleni Dvor sem si zamislil v času, ko so pri nas gradbena podjetja masovno propadala, zlasti manjša zaradi gradnje Jankovićevih Stožic, kar je spravilo mnoge v stisko. Pomislil sem: zakaj pa ne bi delavci zasedli manjše naselje pasivnih hišic - še preden bi jih zaradi stečaja podjetja zasedla banka. V zgodbi se začnejo povezovati med seboj in ustanovijo zadrugo.”

Ta se ukvarja tako z vrtičkarstvom in zdravo prehrano kakor z razvojem novih obnovljivih virov energije ter z drugimi “zelenimi” dejavnostmi. Zeleni Dvor združuje nekdanje sezonske delavce in druge zaposlene v podjetju, ki je šlo v stečaj - od pravnikov do inženirjev. V stiku z njimi zavarovalniška agenta, proti vsem pričakovanjem, spoznata - tudi s pomočjo zagonetnega demonskega lika Mici -, da je svet lahko tudi drugačen.

“Pisanje o kriznih časih je lahko hitro patetično, lahko pa zaide tudi v socialni realizem, česar seveda nisem želel,” pravi Zajc. Naveličan postmodernega literarnega minimalizma, intimnih zgodb posameznika in njegovega pogleda na svet, si je zaželel napisati “veliko” zgodbo: “Ne v smislu Vojne in miru, a tako, ki bi zajemala vso družbo. In priprave na pisanje so se začele tako, da sem se vrnil k svojim najljubšim predvojnim ameriškim literatom - od Steinbecka do Hemingwaya, pa še Zupana sem malce obnovil. Tako sem zaslišal nekakšen odzven njihovih zgodb v glavi ...”

Član “zelene” zadruge je tudi pravnik, ki med drugim spozna, da je za svoj luksuzni avto delal po 15 ur na dan. “Prišel je do prečiščenja, da vsega tega ne potrebuje,” pravi Lenart Zajc. Kritičen je do sistema, ki je usmerjen le v ustvarjanje profita: “Od tebe pričakujejo, da boš opravil delo dveh ljudi, saj bo tako ceneje za družbo. Tebi laže dajo plačo in pol kakor dve plači dvema. Problem je, ker smo na to pristali. In vsakemu, ki tarna, da dela preveč, povem: sam si si kriv - tvoja babica in dedek sta umirala na barikadah za osemurni delavnik, če pa ti delaš po 12 in več ur na dan, je to tvoj problem, ker si ne upaš postaviti se zase. Razumem dežurstva v zdravstvu, pa tudi top menedžerje, a so za to plačani in se to od njih pričakuje.”

Zajčeva zgodba je nedvomno optimistična in nakazuje, da so spremembe možne predvsem znotraj majhnih skupnosti. “Verjetno bo treba, če bomo hoteli kaj spremeniti, začeti v lokalnih skupnostih, tudi z zadružništvom ... Prepuščati upanje politiki, da bo kaj rešila namesto nas, je nemogoče, saj je ta ujeta v vzvode moči,” pravi Zajc.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---