Vsepovsod so slovenska srca

Ko se po čakanju v eni izmed dvajsetih vrst in varnostnem pregledu prebiješ skozi gnečo, ne začutiš olajšanja. Korakaš proti velikim objektom in se prestrašiš, da nisi dovolj pripravljen. Obisk svetovne razstave Expo v Milanu namreč zahteva nekaj predhodne priprave. A tudi če si na internetu nabral precej informacij, boš vseeno nebogljen.

Odpri galerijo

Pač, vsega je preveč. Sejmišče meri milijon kvadratnih metrov. Svoj paviljon ali kotiček ima skoraj 150 držav. Tem je treba prišteti še mednarodne organizacije in kopico zasebnih podjetij. Obiskovalec seveda ve, da je tema sejma prehrana. A zakaj so potem istočasno navzoča tudi vsemogoča podjetja in celo proizvajalec orožja?

Mika te, da bi poiskal odgovor na spletu; da, brezžična povezava deluje. A vprašanj je preveč, da bi brskal za odgovore nanje. Najbolje je, da vzameš pot pod noge in se napotiš. Kamor koli. Na zemljevidu, ki ti ga brezplačno pomolijo nasmejane prostovoljke, je pregledno označeno, kje so paviljoni posameznih držav.

Vsepovsod so slovenska srca

Saj ne more biti res. Oziraš se po obiskovalcih najrazličnejših polti in pri marsikom - recimo desetini vseh - opaziš, da imajo na majici zeleno nalepko v obliki srca, na kateri piše: “I feel Slovenia”.

Sejmišče na severozahodu Milana vsak dan obišče med 100.000 in 200.000 ljudi. Zakaj si tako znaten delež vseh nadene slovensko nalepko, je spet uganka. Rešitev dobiš v slovenskem paviljonu. A če velja, da se boš vsaj v prvih urah držal daleč od Slovencev, potrpi. Ozri se raje na desno stran dolgega osrednjega drevoreda (na oko bi kazalo, da meri krepko čez kilometer), kjer nekoliko zakrito plapola nekaj afriških zastav. Te obljubljajo dovolj eksotičen začetek obiska.

V časopisih in na spletu opozarjajo, da so čakalne vrste zelo dolge. Toda za vstop v paviljon Sierra Leone ne potrebuješ niti sekunde. Država nima paviljona, ampak sobico v nekoliko večjem objektu. Tam so tudi skromni prostori Kameruna, Gane, Burundija in nekaterih drugih afriških, azijskih in srednjeameriških držav. Nikjer ni vrste. Tudi vsebine je bolj malo. Pri pultih prodajajo kičaste predmete, na stenah so portreti državnih poglavarjev. Edino, kar je povezano s hrano, so kavna zrnca, postavljena na ogled kot na kakšni društveni razstavi. Hitro razumeš, da je to predel sejmišča, ki je posvečen kavi.

Zato se tudi večkrat pojavlja napis znanega italijanskega kavnega podjetja. Pri njegovem informacijskem pultu zagledaš nasmejan obraz in slišiš pozdrav v ... slovenščini. Alexandra je Slovenka iz Trsta. Zbira prijave za voden ogled, med katerim boš odkril, kako pridelujejo kavo.

Kavne skrivnosti

Ob napovedani uri se pojavi izurjen vodič. Majhno skupinico popelje do žive grede, kjer rasteta dve različni skupini kavovcev. Iz zrnc arabice pridobivajo kavo s prefinjenim okusom, medtem ko iz zrnc robuste nastane bolj grenka pijača. Vodič nato pokaže nekaj zelenih zrnc. Ta izluščijo iz sadeža, ki praviloma vsebuje dve zrni.

Naslednji postopek je seveda praženje, ki ga med drugim prikazujejo v utici Etiopije. A vodič se ustavi pred panoji, kjer so natisnjene zanimivosti o pitju kave. “Kaj menite, kateri narod pije največ kave?” Klepetave gospe iz skupinice izstrelijo nekaj odgovor, a noben ni pravilen. Nikomur se ne dozdeva, da so najbolj vneti kavopivci Finci, ki si letno privoščijo 11,7 kilogramov kave. Na drugem mestu so Nemci. “Oni pijejo to, čemur pravimo podaljšana ali filtrirana kava,” razloži vodič. “Toda predstava, da je v njihovih napitkih manj kave, je napačna. Naš espresso v skodelici je vsebuje veliko manj kot njihovi veliki kartonasti kozarci.”

Polurni ogled se zaključi s presenečenjem. Vodič se približa kavnemu stroju in povleče na plano tablični računalnik. Na njem je aplikacija, s katero lahko izbereš svoj najljubši okus. Bi raje takega, ki spominja na karamelo, čokolado, med?

S klikom na tablični računalnik se iz kavnega stroja v hipu začnejo prekladati različna zrnca. V nekaj sekundah priteče dišeča, rumenorjavkasta tekočina z željenim aromo. “Čez dvajset let bomo kavo naročali s telefoni,” napoveduje vodič.

Vietnamsko kosilo

Razmeroma blizu je vsebinsko skromen, dvonadstropni vietnamski paviljon. Toda za njim se vije vrsta iz restavracije.

Expo ima dolge vrste tudi za kosila in večerje. Težko se jim je izogniti, razen če si ne izbereš sendviča v kioskih. A vietnamska kuhinja obeta. Škoda, da ne strežejo vode. Za pet evrov lahko dobiš kozarec limonade. To so pač cene na Expu. Za ocvrte rezančke z mesom ali zelenjavo, postrežene v papirnatem vrčku, odšteješ vsaj deset evrov.

Naslednje, kar si moraš izboriti, je sedišče v senci. Ni jih veliko in septembrsko sonce občutno greje. A k sreči ne primanjkuje stranišč. Le najti jih moraš, saj so praviloma locirana daleč od središčnega drevoreda.

Široka avenija, ki razstavno površino deli na pol, je najbolj obljudena. Mnogi korakajo zgolj po njej in zavijajo v velike paviljone. Pri tem verjetno niti ne opazijo, da pravokotne ceste peljejo do roba sejmišča. Po njem teče krožna cesta, ki jo redno prevozi avtobus. Vožnja je zastonj in ti prihrani precej pešačenja.

Presenetljivi Ekvador

Nemški paviljon je visok 12 metrov in se razprostira na površini 2.600 kvadratnih metrov. Je na dobrem glasu. Arhitekturno je zelo privlačen. Zato ni čudno, da je za vstop treba čakati vsaj dve uri. Vrsta pred avstrijskim paviljonom, ki prav tako dobiva mnoge pohvale, je za spoznanje krajša, a se vije pod soncem. Pametna rešitev se zato zdi obisk Ekvadorja. Paviljon prekrivajo dolge, barvane verižice, ki tvorijo napis Discover our evolution (Odkrij našo evolucijo). Obeta se “samo” urica čakanja.

Poslušaš komentarje čakajočih v vrsti. Nekdo se jezi, ker ga je japonski paviljon razočaral, čeprav si vsi želijo tja in so pripravljeni čakati tudi po štiri ali celo pet ur. “Prideš notri in ti pokažejo filmček o zgodovini Japonske. Hvala lepa, to bi si lahko ogledal tudi na internetu.”

Nekdo doda, da so ga razočarale ZDA. Vsi se potem večinoma strinjajo, da so zanimivi paviljoni zalivskih držav. A končno se odprejo vrata dvonadstropnega ekvadorskega paviljona. Vsakih 15 minut spustijo vanj približno 50 ljudi.

Izurjena Ekvadorka v dvominutnem nastopu razloži, kako bo potekal ogled. Paviljon je razdeljen na štiri dele, saj ima tudi država Ekvador štiri različna geografska področja: hriboviti del, amazonski, obalni in še oddaljeni arhipelag Galapagos, kjer je Charles Darwin veliko raziskoval.

Postavljalci ekvadorskega paviljona so se navezali na izraz evolucija. Med petnajstminutnim ogledom s štirimi kratkimi razlagami spoznaš, da je ta južnoameriška država zadnja leta veliko investirala v lastno prenovo. Marsikaj sloni na trajnostnem razvoju in ohranjanju biotske raznovrstnosti. Ekvadorci so pravico narave, da je varovana pred ljudmi, zapisali tudi v ustavo.

Zaključni slogan je domiseln: “Evolucija je naša revolucija.”

Milijon v slovenski paviljon

Pred obiskom slovenskega paviljona še hiter obisk predela, ki je namenjen gomolju. Tako kot pri kavnem predelu so tu manjši paviljoni brez vrste. Upati je, da bodo Bolivija, Togo, Kongo in druge države čez pet let v Dubaju pokazale kaj več. Zanje se zmenijo samo otroci in otročji odrasli, ki pri vsakem paviljonu nabirajo žige. Vsem, ki pridejo na Expo, namreč skušajo prodati knjižico, s katero pri vsaki izpostavi nabiraš žige.

Koliko žigov so odtisnili v slovenskem paviljonu? Po podatkih javne agencije Spirit je dnevno povprečje obiska slovenskega paviljona 4.000 obiskovalcev. Septembrsko povprečje je 7.100. Pozna se, da je Slovenija sčasoma popravila nekaj začetnih napak, priznava Jerneja Lampret, generalna sekretarka sekcije za Expo.

Brez zadrege pove, da sprva Slovenija ni znala izkoristiti zelo ugodne lege svojega paviljona, prav na sredinski aveniji blizu velikih držav. “Imeli smo kar nekaj težav, ki smo jih potem z nekaj nizkocenovnimi potezami odpravili.”

Genialna domislica je bil zeleni srček. Vsakomur, ki pride v slovenski paviljon, nalepijo na majico napis I feel Slovenia. S tem je Slovenija v hipu postala prepoznavna. Pozornost ljudi prikliče tudi glasba iz zvočnikov in nastop Evgena Bana, ki je v Milanu kar znan obraz. Nekaj let je namreč vodil razvedrilne oddaje na zasebnih televizijah.

Vrsta pred slovenskim paviljonom, ki je nastal po načrtu arhitektov SoNo, je kar dolga. Čakaš urico ali tudi več. A obiskovalci so potem očitno zadovoljni. Iz ust izurjenih, večinoma primorskih študentk in študentov dobijo kratko razlago o tem, kaj ponuja Slovenija: sol, med, vodo, planine ... Obiskovalci si tudi sezujejo čevlje in se sprehodijo po soli. To so triki, da se ljudem obisk vtisne v spomin.

“Neposreden stik se zelo obrestuje,” oceni Lampretova. “V nekaterih paviljonih ti pokažejo videoposnetek. Veliko boljši učinek ima neposredna in jedrnata razlaga informatorjev. Obiskovalci dobijo vtis, da smo Slovenci sproščeni, zabavni in zanimivi, saj jim med vodenim obiskom ponudimo zgodbo. Vse sloni na številki pet: tematik je pet, pet je tudi število čutil in število odličnosti. Zato ima tudi naša streha pet konic.”

Slovenski senzor je doslej odčital 700.000 obiskov. Vse kaže, da jih bo do konca oktobra, milijon. Tega se veseli ekipa približno 20 ljudi, ki dela v paviljonu. Zadovoljni so tudi podjetniki, ki so na razne načine izkoristili navzočnost slovenske izpostave na svetovnem sejmu.

Expo je naporen

Čeprav se sonce hitro spušča, se velja potruditi in obiskati še nekaj paviljonov. Zvečer se vrste skrajšajo. Splača se spoznati nerodovitne države. Katarska zgodba se zdi še najbolj zanimiva. V trinadstropnem paviljonu ti učinkovito razložijo, kako si pomagajo s toplimi gredami. Veliko hrane uvažajo, vodo pridobijo iz atmosfere z visokotehnološkimi iznajdbami.

Sosednji Turkmenistan ni tako zanimiv. V paviljonu častijo predsednika in razstavljajo fotografije državnih industrijskih objektov. Tudi v indonezijskem paviljonu le malo povedo o prehrani. Tako kot Estonci, ki so svoj paviljon izkoristili le za (turistično) promocijo države. A njihovi arhitekti so izdelali prikupen objekt, kjer je vse leseno, tudi gugalnice v nišah med raznimi razstavnimi panoji.

Srbski paviljon je preprost. V njem ni nobene zgodbe, niti gugalnic. Je le nekaj fotografij, predmetov in v inventariju je tudi zdolgočasen par v narodni noši. V bližnjem objektu, kjer domujejo karibske države, se vsaj razlega glasba, ki vabi k premikanju bokov.

A kdo bi plesal po celodnevni hoji. Lakota pritiska. Elegantna urugvajska restavracija poka po šivih. K sreči strežejo hrano tudi v sosednji, manj obiskani hišici. Tajske jedi. Nič posebnega, vse dobiš tudi pri nas.

Po večerji se ti zdi, da zmoreš le še do podzemne železnice. Tu in tam te privlačna podoba kakega paviljona še pritegne, recimo pagodi podoben nepalski paviljon. A zbranosti ni več. Ostane je le toliko, da pokukaš na splet in pogledaš, zakaj ima svoj paviljon tudi orožarsko podjetje.

No, ja. Povezava s prehrano obstaja: objekte in zemljišča, kjer se prideluje hrana, lahko varuješ z orožjem. PETER VERČ

---