Svoboda? Odprtost? Enotnost?

Komentarji 26. 09. 2015, 06.00 , posodobljeno: 01. 11. 2017, 17.15

Pretenciozno bi bilo, če bi dogajanje na slovensko-madžarski meji primerjali z začetkom gradnje berlinskega zidu. A vendar je asociacija neizogibna, saj se je gradnja berlinskega zidu, tega spomenika zločinskemu vzhodnonemškemu komunističnemu sistemu, začela prav z dovažanjem in raztegovanjem kolutov jeklene bodeče žice. In zidovi, resnični ali birokratski, sredi Evrope niso nič dobrega.

Prejšnji teden smo na tem mestu pisali o smrti Evrope, njene humanosti in solidarnosti. Žal se lahko le ponovimo, kajti vse skupaj je šlo v enem tednu le še na slabše.

Ne majhen del slovenske in evropske javnosti sodi, da je solidarnosti že zdavnaj preveč, da imamo lastnih težav dovolj in da kaj nam je treba še teh Arabcev. Prav. Na begunsko krizo smemo v imenu svobode misli in govora zreti tudi egoistično in ozkosrčno. A zapiranje meja, ki smo mu priča vsevprek, je le nadaljevanje tega umiranja z drugimi sredstvi. Če je na begunsko tragedijo še mogoče gledati skozi prizmo “ne rabimo jih, jutri se nam bodo razstreljevali sredi Tolmina ali Izole”, je ponovno uvajanje mejnega nadzora znotraj schengenskega nadzora objektivni dokaz, da ideja povezane Evrope umira. Povezana Evropa je namreč odprte meje uvedla in uživala kot dokaz, da je partikularizme in zgodovinske antagonizme mogoče preseči v imenu boljšega življenja. Pa je ta ideja kdaj zaživela? Če pol milijardna skupnost najmočnejših gospodarstev sveta ob prvi resni humanitarni preizkušnji v zadnjih desetletjih poklekne, države pa začnejo gledati na lastno, oprostite, rit, potem lahko upravičeno podvomimo v njen obstoj. Poglejmo prizore na srbsko-hrvaški meji, poglejmo na postavljeno in zdaj kot kaže umaknjeno žico v Prekmurju, spomnimo se, da Slovenci od vseh sosed le še v Italijo smemo neovirano! In se zavedimo, da ne živimo v obzidani Gazi ali v Berlinu pred letom 1989. Živimo v “svobodni”, “združeni” in “prijateljski” Evropi leta 2015.