“Funkcionarji hitro postanejo paraziti v svojih uradih”

Maks Fabiani bi se danes gotovo uprl upokojevanju zgolj zaradi starosti, opozarjal na klientelizem, si prizadeval za razvoj podeželja in za vključevanje vsakega posameznika v družbo. Verjel je, da je vsak človek dober po srcu. V knjigi Akma, duša sveta, bralcu predstavlja celovit pogled na svet, družbo, naravo, vesolje in vključenost posameznika. Ob 150. obletnici rojstva velikega arhitekta, urbanista in svetovljana bo to njen drugi ponatis v slovenskem jeziku. Tudi po skoraj 70 letih po prvem izidu v italijanščini knjiga ostaja provokativna - bralca spodbuja k razmišljanju o lastni odgovornosti do sveta, v katerem živimo.

“Vsaka hipertrofija je škodljiva. Funkcionarji hitro postanejo paraziti v svojih uradih. Potrebni so primerni organi, da oklestijo razbohoteni birokratski aparat. Veliko uradov bi lahko razbremenili s koncesionarji. Občine, ki bi jih moralo biti manj, pa bi opremili z organi, ki bi skrbeli za resurse in izboljšali usluge. Prepočasno in pristransko sodstvo se zdi ljudstvu vprašljivo pravno vmešavanje! Šole morajo biti dostopne vsem in izbirati morajo najboljše. Javna dela morajo biti zastavljena široko in vsaka obnova mora prinesti resnično izboljšanje.”

Ne, to ni zapis enega komentatorjev ali blogerjev na spletu, temveč je o težavah sodobnega sveta, državne ureditve in položaju posameznika znotraj države na tak način celovito razmišljal Maks Fabiani (1865-1962). Zgornji sestavek je le eden od zapisov, ob katerih sodobni človek pomisli, da se v nekaj desetletjih pravzaprav ni veliko spremenilo.

Prva izdaja naleti na gluha ušesa

Svoj celoten svetovni nazor je Fabiani opisal v knjigi Akma, duša sveta. “To so razmišljanja o življenju in umetnosti, ki sem jih napisal med prvo svetovno vojno in dopolnil med drugo,” zapiše Fabiani v uvodu v knjigo. V obdobju, ki ga je sicer čustveno močno prizadelo, ni pa vplivalo na njegov filozofski nazor. Prvi osnutek eseja je bil leta 1944 skupaj z njegovo hišo v Kobdilju požgan, rešil je le nekaj listov tega 180 strani in z ilustracijami dopolnjenega dela.

Beseda akma je filozofsko-religiozni pojem, vzet iz sanskrta, ki označuje duh, sapo, dušo in v najširšem pomenu besede bit, najimenitnejše bistvo vsakega človeka in vsake stvari.

Esej zato močno presega le razmišljanje o državi in položaju človeka znotraj nje. Dotika se osebnih in medosebnih vprašanj ter se sprašuje, kakšna je vloga človeka kot dela vesolja.

Knjigo v nakladi 1000 izvodov sta izdali Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani in Ustanova Maksa Fabianija, za prevod iz italijanščine pa je poskrbel Teo Šinkovec. Prvič je Fabianijevo delo izšlo leta 1946. “Knjigo je izdal v samozaložbi v Gorici. Natisnjena je bila na najcenejšem papirju. Nekaj izvodov je razdelil svojim prijateljem in sorodnikom, veliko pa jih je zavrgel,” pove Nataša Kolenc, arhitektka in dobra Fabianijeva poznavalka. Fabiani se je v svojem življenju izražal skozi številne medije, našteje: “Ne le skozi arhitekturo in urbanizem, bil je tudi slikar, risar, pisal je pesmi in prozo. Odvisno od obdobja, v katerem se je znašel.” V slovenščini je knjiga Akma, duša sveta prvič izšla leta 1999. Ob 150. obletnici rojstva Maksa Fabianija pa so se odločili za ponatis.

Filozofska razmišljanja so razdeljena na sedem vsebinskih delov (Infinitezimalno; Posameznik, Stvar; Človek kot posameznik; Družina in rod; Človeška družba; Država in Prihodnji razvoj) in 21. poglavij.

Bolezen sodobne družbe je pehanje za denarjem

Na predstavitvi v Štanjelu, ki jo je poleg Ustanove Maksa Fabianija organizirala še komenska knjižnica, je svoj pogled na Fabianija predstavila tudi arhitektka Renata Jakopin, za interpretacijo odlomkov pa je poskrbel dramski igralec Rafael Vončina.

“Presunil me je njegov optimistični pogled na svet navkljub času, ko je delo nastajalo, in Fabianijeva vera v človeka,” razmišlja Renata Jakopin in doda: “Mogoče pa je ravno dejstvo, da je bil človek iz meje, ki je moral kar nekajkrat zamenjati državljanstvo, jezik, način življenja in celo razmišljanja, botrovalo, da se nikoli ni vdal v usodo in si je vedno s pomočjo znanstvene radovednosti tudi v mračnih časih ustvaril intenzivno življenje.”

Podobno razmišlja tudi Nataša Kolenc: “Ena najbolj šokantnih stvari, ko prvič prebereš knjigo, je ravno neomajen optimizem. Še posebej, če poznamo njegovo življenjsko zgodbo, ko se mu je svet vsaj dvakrat popolnoma zrušil.”

V svojih prvih 50 letih je Fabiani dosegel skorajda vse, kar se je v življenju dalo doseči. Bil je prestolonaslednikov svetovalec, njegova kariera je bila v neprestanem vzponu. Takoj po vojni so ga z Dunaja prosili, da bi bil vodja urada za obnovo v vojni porušenih vasi. Vendar so ga dva meseca kasneje, ko je urad prevzela Italija, odpustili. Pri dobrih 50 letih postane brezposeln, ker je bil napačnega porekla. Drugi zlom se zgodi po 2. svetovni vojni, ko je uničena njegova hiša v Kobdilju.

“Kljub temu gre naprej in neumorno dela,” pojasni Kolenčeva. Delati, tako v poglavju Delo, zapiše Fabiani bi morali vsi, le otroci, bolni in nesposobni imajo pravico ne delati, bogati pa v to skupino ne sodijo. Delo je posameznikov prispevek k skupnosti, je bil prepričan in se je zato zavzemal za obvezno delo, reorganizacija družbenega življenja pa mora izhajati iz organizacije dela.

Pehanja za materialnimi dobrinami ni podpiral, označil ga je kot bolezen sodobne družbe, prav tako je poudarjal pomen dolžnosti in poštenosti. “Skozi celotno knjigo poudarja pomen samoizpopolnjevanja in spoštovanja drugih. Hkrati pa obveznosti do višjega individuma ali več individuov, pa naj bo to rod, družina ali država,” pojasni Renata Jakopin.

Bogatost v različnosti

Maks Fabiani je bil potomec mešanega zakona, mogoče je tudi zato verjel v bogatost prepletanja različnih narodov. Italijan je individualist, realističen in ni obremenjen s sentimentalnostjo, German je natančen, zanesljiv in sistematičen, Slovan je vztrajen, pri odločanju počasen in neutruden delavec, je sklepal iz znane študije zvonikov med svojimi učenci.

“Znamenit je primer, ko je svojim učencem dal nalogo, naj narišejo zvonike. Vsak narod je naredil študijo. Nato jih je analiziral. Ne razpravlja, kateri način je boljši ali slabši. Vsi so potrebni, dragoceni in bogatijo družbo,” pojasni Nataša Kolenc.

Če lahko ob večini poglavij Fabianijevim skorajda 100 let starim opažanjem le prikimavamo, se nekoliko zatakne pri poglavju o ženskah, ki jim sicer pripisuje pomembno vlogo pri vzgoji naslednjih rodov. “Pri obrambi svojih stališč pa ženska hitro izgubi mero za resničnost in pravičnost. Ženska se hitro požene v protinapad, tudi takrat, ko ni ogrožena, pri tem je pripravljena zastaviti svojo čast in dostojanstvo, postane dlakocepska in neznosna,” je le eden od (redkejših) odlomkov, na podlagi katerih lahko sklepamo o duhu časa, v katerem je delo nastajalo.

Fabiani si upa v Akmi sanjati o daljni prihodnosti. Za leto 2000 napove: “Znanost, posebno kemija, tehnika in prevozna sredstva bodo neverjetno napredovali. Radio in televizija ter telepatske komunikacije bodo v splošni rabi. Akumulacija novih energij: elektromagnetnih, atomskih, žarkov (x) gama bodo nadomestili premog in mineralna olja. Začeli bodo uvajati prvo sintetično hrano.”

V napovedih za prihodnost se zrcali tudi Fabianijeva vera v človeka. Napovedoval je, da bodo ljudje na prelomu tisočletja sistematično razvijali intuicijo in tenkočutnost, preseženo bo vprašanje manjšin in razlik med narodi, občutek za vzajemnost pa se bo zelo izostril. V naslednjih tisočletjih napoveduje medplanetarne obiske in razvoj posebnega razreda ljudi, izbrancev. V pol milijona let bo družba popolnoma poduhovljena, zadnja faza pa je človekovo postopno zapuščanje Zemlje. Njegovo mesto bodo zasedla bitja, ki so v evolucijskem procesu v tem času že napredovala.

V knjigi Akma se bralcu kaže drugačen Maks Fabiani. Da je bil njegov pogled širok in je zaobjemal vse življenjske vidike, ne preseneča nikogar. Nudi vpogled v razmišljanje človeka, ki je videl dlje od svojega časa, zato je danes ravno tako aktualna kot je bila leta 1946. Velja pa upoštevati besede arhitekta Marka Pozzetta, ki jih je zapisal čisto na koncu spremne besede leta 1999: “V pričujočem eseju ni vse zlato. Naj bralec presodi sam s svojo tenkočutnostjo in zmeri s svojim metrom.” Najbrž bi si tega želel tudi Maks Fabiani.

PETRA MEZINEC

---