Branje živih knjig, življenjskih zgodb, razbija predsodke

Zbrali smo se v knjižnici pod drevesi. A ne takšni, kjer bi v njihovi senci prebirali lahkotne romane. Pač pa v knjižnici, kjer izposojajo “gradivo”, ki je vse prej kot lahkotno. To gradivo so žive knjige, ljudje, ki pripovedujejo o svojih življenjskih zgodbah, delijo svoje izkušnje in odgovarjajo na radovedna, tudi provokativna, a nežaljiva vprašanja bralcev in na ta način prispevajo k premagovanju predsodkov in stereotipov ter ustvarjanju bolj odprte družbe. Nekatere smo iz kataloga - ob množici bralcev le za kratek čas - izbrali tudi sami.

Amajla Velić je (bila) begunka. S starši je pred vojno v Bosni v devetdesetih letih pribežala v Slovenijo. Bivali so v begunskem centru. “V šoli so sošolci vedeli, kje bivamo. To je bilo povezano z ogromno predsodki. Spominjam se, da je bila pri sedmih letih moja največja želja imeti zdravstveno izkaznico. Ko se mi je zdelo, da so sošolci nekoliko pozabili, kdo sem, je namreč prišel čas sistematskega pregleda ...” Velićeva verjame, da kar te ne ubije, te okrepi. A še vedno jo prizadene, ko vidi, da čeprav ima Slovenijo, kjer živi že celo življenje, za svojo, Slovenija za svojo nima nje. Danes kot prostovoljka pomaga drugim. Trenutno je vključena v zbiranje pomoči za begunce. Sovražni govor, uperjen proti njim, jo boli. Živa knjiga je bila tudi zato, da bi sprožila pogovor o beguncih. “Če se začnemo pogovarjati, smo že skoraj zmagali,” meni.

Sprejemanje drugače mislečih in živečih

Katja Jordan, koordinatorka projekta Žive knjižnice v Postojni, kjer je ta prvič potekala minulo nedeljo v okviru festivala Zmaj 'ma mlade in nato še na prvi šolski dan v Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna, ji pritrjuje. Poanta Žive knjižnice je, kot pravi, da v bralcih spodbudi razmislek, da v njih morda nekaj premakne. “Pravzaprav niti ni nujno, da v pogovoru z živimi knjigami bralci vedno opravijo z določenimi stereotipi. Ti se lahko tudi potrdijo. Bistveno je, da začnejo razumeti, dopuščati in sprejemati drugače mislečega ali nekoga, ki ima drugačen življenjski stil. Cilj Žive knjižnice je ponuditi možnost dialoga, preko katerega se ozaveščaš in seznanjaš s skupinami, ki so v družbi marginalizirane, stigmatizirane ali izolirane. S tem se spodbuja medkulturni, medverski, medetnični dialog, ozavešča o vrednotah in človekovih pravice, dostojanstvu človeka.”

Po njenih izkušnjah v Živo knjižnico pridejo tisti, ki so odprti za pogovor. Jordanova opaža, da ljudje določeno knjigo, na primer zdravljenega alkoholika, izberejo tudi če poznajo človeka s to težavo ali jim problematika ni tuja. A pri tem poudarja, da živa knjiga ne daje nasvetov, ni center za pomoč, temveč le deli svojo izkušnjo. Živa knjižnica pa ni pozitivna izkušnja le za bralca, temveč tudi za knjigo. “Ljudje, ki so knjige, se obogatijo s tem, ko čutijo, da so drugim s svojo zgodbo nekaj dali. Ponavljajoče pripovedovanje pa je tudi zanje na nek način terapevtsko.” Skozi usposabljanje se naučijo, kako reagirati v morebitni neprijetni situaciji in da je njihova pravica odgovor na neprimerno vprašanje tudi zavrniti.

Opazke jim ne pridejo do živega

Amina Jasminčevič Rajan, pokrita muslimanka, ki živi med Postojno in Egiptom, slabih izkušenj ni imela, čeprav je bila zelo brana. Jih pa ima v zadnjem obdobju v vsakdanjem življenju. “Včasih zaradi moje rute na ulici ni bilo nikoli komentarjev. Če so bili pogledi, so bili diskretni, včasih kakšen nasmešek ... Grdih pogledov pa res nisem čutila, do pred nedavnim. Odkar je aktualna sirijska tematika, sem jih začela opažati,” priznava. Namerava ruti sneti? “V Sloveniji imamo ustavo, ki govori o svobodi izražanja, svobodi veroizpovedi.”

Z nošenjem značilnih oblačil so lahko že navzven prepoznavni tudi duhovniki. Blaž Kernel še ne, saj je trenutno bogoslovec, študent teologije na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. V zvezi z ocenami, da duhovniki eno govorijo, drugo pa delajo, pravi, da so na žalost dostikrat resnične. “Tudi mariborska afera je to pokazala. A zelo veliko je tudi dobrih duhovnikov.” Pojmovanje, da duhovniki zlorabljajo otroke zaradi celibata, pa označuje za zgrešeno, saj ima pedofilija drugačne vzroke. Osebno zaradi odločitve za duhovništvo ni bil tarča predsodkov. “Nekateri so mi korektno povedali, da se z mojo odločitvijo ne strinjajo. Šikaniranja pa nisem doživel. Kakšno opazko tu in tam pa skušam obrniti na hec. Ne pride mi do živega.”

Podobno pravi tudi lezbijka Maja Mojškerc. “Če bom hotela svoji punci dati poljub, ji ga bom dala doma ali pa sredi Prešernovega trga. Na opazke nisem več občutljiva, sem pa imela izkušnje z nasiljem na javnem mestu, ko so nas lovili neonacisti. To sem predelala in dobila še tršo kožo. Diskriminirana pa se počutim na ravni države,” razlaga. Svoje drugačnosti ni težko sprejela, veliko težje so jo starši, ki se jim je ob njenem razkritju “vse podrlo”. Pomagal je čas. Tudi pri dedku, ki se z njo ni pogovarjal deset let. V službi svoje usmerjenosti ni nikoli skrivala. “Ko so sodelavke razlagale, kam so šle z možem, sem jaz povedala, kaj sem počela z mojo punco. Zagotovo so se pogovarjali za mojih hrbtom, a me to ni posebej ganilo.”

Po skoraj 40 letih življenja v Sloveniji skoraj nič več ne preseneti niti Olge Radivoj - čefurke. “Namenoma smo knjigi dali naslov čefurka, da ziritiramo bralca. To je provokacija,” pravi gospa, ki pa ji pretirano samopomilovanje ni blizu. “Nekoč sem ostala brez službe. In sem si mislila, da zato, ker sem čefurka, kar pa ni bilo nujno. Včasih svoje neuspehe neupravičeno pripisujemo temu,” razmišlja in poudari, da so njene najboljše prijateljice Slovenke. Močno izražen nacionalizem je občutila predvsem v devetdesetih letih, ko so bili tudi njeni otroci pogosto tarča žaljivk vrstnikov.

Ujetniki stereotipa o življenjski sreči

Da so se ga v življenju ljudje raje izogibali, ker je veljal za čudnega, pa pravi Peter Čižmek. Pred 30 leti je pri poškodbi glave izgubil spomin. Kot mlad alpinist je bil na odpravi v Dolomitih, a ponesrečil se ni v steni, temveč na planinski poti. “Imel sem srečo v nesreči, da sem si poškodoval desno možgansko poloblo, leva, analitična je ostala.” Tako mu je uspelo z leti stvari zopet “sestaviti skupaj” in danes si zapomni tudi tisto, česar si drugi ne. Zato tiste, ki bi radi pozabili, pustili stvari za seboj, opozarja, da “če pozabljaš, nimaš več prihodnosti, nimaš več iz kje črpati”.

Za vedno bo s svojo izkušnjo zaznamovana tudi Katja Vučko, ki je trpela zaradi anoreksije in kompulzivnega prenajedanja. “Oče me je kot deklico stalno opozarjal, da sem predebela, čeprav nisem bila, in me spraševal, ali ne bi raje manj jedla. Vsakič ko smo sedeli pri kosilu, se je znašal nad mano,” razlaga, kako se je začel začaran krog prenajedanja in hujšanja. Proti koncu srednje šole je želela končati svoje življenje. “Doživljala sem strašno notranje trpljenje. Sebe sem sovražila in misel, da se bom naslednje jutro spet zbudila v svojem telesu, je bila neznosna.” Nobena od prijateljic je ni razumela. “Govorile so, da preveč kompliciram.” Njena rešitev je bila psihologinja v zdravstvenem domu. A kompenzacija s hrano je v določenih situacijah lahko še vedno njen obrambni mehanizem. “To je rdeča lučka, ki me opozarja, naj se ustavim, premislim in ukrepam.”

Da je ne razumejo in je sama na svoji poti, včasih občuti tudi Nina Vanita Hočevar - človek brez službe in družine, ki se s tem, kar je in kakor živi, zoperstavlja stereotipnim predstavam o življenjski sreči. “V naši družbi velja, da če nimaš službe in družine ne moreš biti srečen. Imamo stereotip srečnega življenja: končaš šolo, si najdeš fanta, dobiš službo za določen in nato nedoločen čas, potem si ustvariš družino in kupiš še psa.” Njeno življenje je potekalo drugače in ravno osmisliti ga je bilo izziv. “Ljudje okrog mene so zaskrbljeni, kaj bo z mano.” A Nina se je zavestno odločila, da po počela to, kar rada počne, in ne to, kar so ji govorili drugi. Čeprav je doktorirala iz ekonomije, nima “klasične službe”, temveč sama ustvarja svoje delovno mesto - je vodja delavnic za osebnostno rast.

Da stereotipiziranja ne občuti več in da ni možača, čeprav je ženska v moškem poklicu, pa pravi gasilka Lili Primc. “V gasilskih vrstah ženske nismo več redke. Včasih smo res le kuhale kavo v gasilskih domovih in skrbele za druge stvari, zdaj pa smo vedno bolj izobražene, tako da nas je pogosto videti na intervencijah.” Gasilstvo je za Primčevo predvsem način življenja in poslanstvo. “Tudi moški nas normalno sprejemajo.”

VERONIKA R. ŽENKO

---