Pajki so na Zemlji že več kot 300 milijonov let

Pajki so skupina živih bitij, ki zagotovo nikogar ne pusti popolnoma ravnodušnega. Nekateri se jih boje, drugi do njih čutijo odpor, tretjim se zdijo skrivnostni, nekaterim “čudakom”, med katerimi sem tudi sam, pa so celo všeč.

Pajke od žuželk najlažje ločimo po tem, da nimajo treh parov nog, temveč štiri, njihovo telo pa je dvodelno, medtem ko je pri žuželkah trodelno. Po izrazito dvodelnem telesu se razlikujejo tudi od svojih osemnogih bližnjih sorodnikov iz skupne pajkovcev - veliko ljudi jih zamenjuje s suhimi južinami, ki imajo na prvi pogled enotno, nedeljeno, ovalno telo. In seveda, za razliko od drugih pajki izločajo svilo, iz katere mnoge vrste pletejo lovilne mreže.

Na Zemlji so že več kot 300 milijonov let, od časa, ko so imeli naši predniki veliko več skupnega z žabami kot z ljudmi in preden so na kopnem zacvetele prve rožice. So eni najuspešnejših plenilcev vseh časov in živijo na vseh celinah, razen na Antarktiki, v skoraj vseh kopenskih okoljih.

Pajki imajo modro kri

Pajki imajo, nekoliko poenostavljeno rečeno, modro kri. Kri igra pri njih dodatno zanimivo nalogo: deluje kot hidravlična tekočina. Gibanje pajkov je namreč kombinacija dela mišic in načel delovanja hidravlike, kot jih pri nekaterih strojih uporabljamo tudi ljudje.

Njihova evolucijska uspešnost in razširjenost je brez dvoma povezana z njihovo svilo. V povprečju je pajkova svila stokrat tanjša od človeškega lasu, osemkrat močnejša od jekla ter dvakrat bolj raztegljiva od najlona. Pajek lahko izdeluje svilo različnih kakovosti in debelin niti, lahko ji doda nekatere druge snovi (na primer lepilo). Poleg tega lahko med seboj plete niti različne kakovosti, tako da je nabor svil različnih kakovosti pri posameznem pajku osupljivo velik. Zaradi lepljivosti nekaterih niti se na mrežo prilepijo prah, pelod in drugi delci, zato morajo pajki svojo mrežo večkrat spletati na novo - nekatere vrste tudi vsak dan. Staro mrežo pred tem običajno pojedo ter jo na ta način predelajo.

Uporabnost svile

Izdelava pajkove mreže je le ena od uporab svile. Pajki uporabljajo svilo tudi za ovijanje plena, nekatere vrste pa iz nje izdelajo manjšo lovilno mrežo, ki jo držijo z nogami in jo s skokom iz zasede poveznejo čez plen. Veliko pajkov uporablja svilo za označevanje svoje poti - podobno kot je Tezej uporabil vrvico pri iskanju Minotavra v labirintu. Pajki so namreč izrazito kratkovidni in s pomočjo vida zaznavajo le bližnjo okolico, kljub temu, da imajo večinoma štiri pare oči. Samice iz svile spletejo jajčno vrečko, v katero nekatere vrste izležejo do 3.000 jajčec. Vrečko, prav tako s pomočjo svile, obesijo v mrežo ali svoje skrivališče, lahko pa jo tudi nosijo naokoli. Ko se iz jajčec izležejo mladi pajki, se velikokrat odpravijo po svetu prav s pomočjo svile. Z dvignjenim zadkom spustijo v veter več med seboj spetih nitk in s tem preprostim svilenim padalom zajadrajo neznani usodi naproti. Velikokrat se tak podvig konča že po nekaj metrih, ob ugodnih vetrovih pa so razdalje lahko tudi znatno daljše. O pajkih, ki so se ujeli v jadra, so poročali pomorščaki, ki so bili oddaljeni 1.600 kilometrov od najbližjega kopnega. Prav tako se s svojimi padali zapletajo v vremenske balone več kilometrov nad tlemi. Vodnemu pajku, edini vodni vrsti med pajki (živi tudi v Sloveniji) je prav svila omogočila osvojiti vodno okolje. S svojimi nitmi pod vodo izoblikuje gosto mrežo v obliki potapljaškega zvona, vanjo nato na zadku znosi zračne mehurčke in tako pripravi zračni žep, svoje podvodno domovanje, v katerem lahko preživi vse življenje – v njem se prehranjuje s plenom, ki ga ulovi pod vodo, v njem se pari in tudi izlega jajčeca. Na kopno se odpravi le, če ga v to prisili selitev. Žal ta vrsta, enkratna med vsemi 45.000 do danes znanimi vrstami pajkov, zaradi slabega ravnanja z vodami v Sloveniji izginja in je postala ogrožena.

Oteženo spolno življenje pajkov

Ker so pajki eni največjih plenilcev, je njihovo spolno življenje močno oteženo. Samčki so v večini primerov manjši; hkrati so tisti, ki s pomočjo feromonov poiščejo samičko. Zato obstaja velika verjetnost, da sami postanejo plen. Zaradi tega razloga so se pri mnogo vrstah izoblikovali zapleteni vzorci dvorjenja, ki omogočajo, da pride do uspešnega parjenja in nadaljevanja vrste. Samčki nekaterih vrst na primer samičkam prinesejo darilo: ujet ter lepo zavit plen. Medtem ko si da samička opravka s prehranjevanjem, samček “izkoristi priložnost”. Samčki nekaterih drugih vrst samičko počasi in previdno zavijejo v svilo in jo tako dobesedno zvežejo, da lahko po parjenju odnesejo celo kožo. Zanimivih vzorcev parjenja je pri pajkih še mnogo, a na žalost samčkov jih kljub temu še vedno veliko konča na samičinem krožniku.

Psihologi ugotavljajo, da imajo pajki pogosto vsaj tri značilnosti, ki pri ljudeh že genetsko povzročijo nelagodje oziroma strah: oglato obliko (zaradi razporeditve nog in njihove členjenosti), temno barvo ter nenadne, hitre premike. Veliko ljudi moti tudi, da so dlakavi.

Dlačice so čutila

Dlačice pajkov imajo sicer čutilno vlogo. Različne vrste dlačic pajki uporabljajo kot čutila za tip, voh, okus in sluh. Seveda pa k strahu pred pajki prispeva tudi njihova strupenost. Pajki ugriznejo z obustnimi okončinami s strupniki. Z njimi ugriznejo plen ter skoznje v žrtev spustijo strup in prebavne encime. Velika večina med 750 vrstami pajkov, ki živijo v Sloveniji, ima premajhne strupnike, da bi z njimi lahko predrla človeško kožo. Poleg tega lahko pajek nadzoruje izločanje strupa, tako da ugriz pajka še ne pomeni, da bo ta tudi strupen. Nenazadnje pa je tu še dejstvo, da se pajki do človeka v večini primerov ne vedejo napadalno, do ugrizov pa prihaja na podoben način kot do pikov čebel - kadar pajka pomotoma pritisnemo ob kožo. Posebej moram poudariti, da v Sloveniji nobena vrsta pajkov človeku ni dosti bolj nevarna kot na primer čebela ali osa. Najbolj strupena vrsta pri nas nosi slovensko ime rumeni pajek (Cheiracanthium punctorium); njegov ugriz je lahko podoben piku ose, v najslabšem primeru pa povzroči blažje sistemske znake, kot so povišanje temperature in slabost.

Strah pred pajki je neupravičen

In kako je s pajki glede uporabnosti z vidika človeka? Nekatera tihomorska otoška ljudstva so pred stikom z zahodno civilizacijo uporabljala njihovo svilo za izdelavo ribiških mrež. Svilo pajkov so včasih uporabljali v dragih optičnih napravah kot kazalni križec, danes pa iz nje v tkivnih laboratorijih izdelujejo ogrodja, na katerih nato gojijo celice kože. Vedno pogosteje jih načrtno gojijo na ekoloških kmetijah kot naravne sovražnike škodljivcev. Pajki so pomembni plenilci žuželk, s čimer uravnavajo njihovo številčnost. Po ocenah strokovnjakov bi se število žuželk brez pajkov tako močno povečalo, da kmetijstvo ne bi moglo biti tako učinkovito, kot je danes. Človeštvo zaradi tega ne bi doseglo takšne številčnosti, verjetno pa bi se ta vpliv močno poznal še marsikje drugje v našem razvoju in kulturi.

Strah pred pajki je neupravičen, toda to ne pomaga kaj dosti tistim, ki se jih boje. A ker imajo, podobno kot večina drugih živih bitij, pestro paleto zanimivih in enkratnih lastnosti, se jih lahko naslednjič strahu navkljub potrudimo pogledati z več spoštovanja. Pustimo vsaj, da odidejo mimo nas nepohojeni, kadar pa je njihova prisotnost v našem domu tako zelo moteča, jih lahko še vedno žive vrnemo v njihovo naravno okolje.

DEJAN PUTRLE, biolog

---