Kot viharnik zraščen s Tolminsko

Razstava v avli tolminske knjižnice in monografija Poklon svojemu času, sočloveku in Tolminski obujata spomin na slikarja Ljuba Brovča (1919-1974), ki je prezgodaj preminil pred štirimi desetletji. Kdor ga je poznal, ga je v spominu ohranil kot izjemnega, humanega človeka, ki je poleg likovne umetnosti gojil umetnost človečnosti.

TOLMIN > “Za Ljuba Brovča bi lahko rekli, da je bil poetični realist. Dve razsežnosti odsevata iz njegovega dela: iskrena lirična izpoved in hkrati zvestoba motivu, “ je na odprtju razstave razmišljal umetnostni zgodovinar Janez Kavčič, ki je tudi avtor monografije.

Kot pravi, je bil Brovčev življenjski moto, da mora biti razumljiv, da je njegova umetnost dostopna ljudem in da jo sprejmejo. “Njegova dela izpovedujejo moralne vrednote, ki jih danes prepogosto pogrešamo. Delo je opravljal predano, v ospredje je postavljal medsebojno spoštovanje.”

Brovč se je spoznal na številne tehnike. “Najprej se je preizkušal z risbo, od tu je prehajal na grafiko, akvarele, izostril je portrete in avtoportrete in se velikopotezno razmahnil v pokrajinski tematiki, ki jo Tolminska zelo radodarno ponuja,” slikarjevo raznolikost komentira Kavčič, ki dodaja, da je bil Brovč kot viharnik zraščen s Tolminsko. Kot slikarja ga uvršča v soliden zgornji del umetnikov, ki ostajajo zvesti sami sebi in razdajajo svojo dušo in znanje.

Silvester Gaberšček z ministrstva za kulturo je bil Brovčev prijatelj. “Zdi se mi, kot da je danes tu med nami. Glede slikarskega ustvarjanja pa menim, da Brovč ni uspel izpopolniti vseh tehnik, ker se je preveč razdajal in mu je zato zmanjkovalo časa. Gojil je umetnost človečnosti, humanosti. Razdajal se je v družbi, v šoli. mnoge slike pa so zato ostale nedokončane. Na platno je ujel motiv, podrobnosti pa je pogosto puščal za pozneje.”

Ljubo Brovč se je rodil leta 1919 v vasi Koritnica v Baški grapi in prezgodaj umrl leta 1974. Njegovo osebnost so izoblikovali odpor proti italijanskemu fašističnemu raznarodovanju, osvobodilni boj med drugo svetovno vojno, študij na likovni akademiji v Ljubljani (med leto od 1946 do 1949), sodelovanje v mladinskih brigadah ter 25-letno požrtvovalno prosvetno službovanje in javno delovanje v Tolminu.

Zelo lična monografija, ki je izšla v samozaložbi slikarjeve soproge Marice Brovč in v katero je veliko dela in ljubezni vložila hčerka Jasna Brovč Potokar, poravnava dolg do zaslužnega moža, ki mu pripada vidno mesto v galeriji znamenitih osebnosti s Tolminskega. Brovčevo obsežno, raznovrstno in kakovostno umetniško delo doslej še ni bilo celovito predstavljeno, predvsem pa ni bilo ustrezno ovrednoteno. “Knjiga zapolnjuje to vrzel in prispeva kamenček v mozaik kulturne podobe zgornjega Posočja. Je darilo poznavalcem, raziskovalcem in ljubiteljem tolminske umetnostne dediščine, obenem pa razveseljuje številne generacije nekdanjih tolminskih učiteljiščnikov in gimnazijcev, ki Brovča ohranjajo v trajnem in hvaležnem spominu,” je Kavčič zapisal v uvodu.

Monografija prinaša objavljena besedila, dokumentacijo in smiselno urejen bogat izbor slikovnega gradiva, ki prepričljivo dokazuje, da je bil akademski slikar in grafik, tolminski srednješolski profesor in vzgojitelj Brovč ob svojih značajskih vrlinah in delovnih obveznostih v svojem intimnem miselnem in čustvenem svetu predvsem subtilna umetniška duša. Kot lahko preberemo v uvodnem besedilu, ni veliko slikarjev, ki bi kot Brovč enakovredno gojili dokumentarno risbo, akte, figuraliko, portretiranje, tihožitja, vedute, krajine in še marsikaj. Iz umetniške zapuščine dihata globoka domovinska ljubezen in spoštljiv odnos do sočloveka. “To sta vrednoti, ki sta kažipota tudi v sedanjih zagatnih kriznih časih,” meni Kavčič.

NEVA BLAZETIČ

---