“Neofašizem dviga glavo, mi pa se mu moramo zoperstaviti”

“Smrt fašizmu, svoboda narodu!” je minulo soboto donelo po zasneženem Velikem polju na planini Igman nad Sarajevom, kjer se je zbralo več kot 3000 ljudi, pripadnikov vseh generacij z vseh koncev nekdanje Jugoslavije, da bi obeležili 73. obletnico igmanskega marša, enega največjih in najtežjih partizanskih pohodov med drugo svetovno vojno. Nekateri so se iz Hadžićev na Igman podali peš in se tako na simboličen način poklonili borcem Prve proletarske brigade, ki so v noči s 27. na 28. januar leta 1942 v globokem snegu in pri kar minus 38 stopinjah Celzija gazili prek Igmana v osvobojeno Fočo.

Odpri galerijo

Pisana druščina pohodnikov z vseh koncev nekdanje skupne domovine se je minulo soboto dopoldne zbrala pri spomeniku padlim borcem NOB v Hadžićih ob vznožju Igmana. Ob petju partizanskih pesmi, ki so ga spremljali zvoki harmonike, so se pohodniki podali proti Velikemu polju, kamor so 28. januarja leta 1942 po 19 urah nečloveških naporov izmučeni prispeli borci Prve proletarske brigade.

Simboličen pohod v spomin na junake

Udeležence letošnjega igmanskega marša je pot vodila po široki spluženi cesti, ki so jo uredili pred zimskimi olimpijskimi igrami v Sarajevu leta 1984; planini Bjelašnica in Igman sta bili tudi prizorišči olimpijade.

Konec januarja leta 1942 so Nemci pri Romaniji v vzhodni Bosni obkolili Prvo proletarsko brigado. Štab brigade - vodil jo je Koča Popović, politkomisar pa je bil Filip Kljajić Fiča - je odločil, da je edini možen umik mimo Sarajeva prek Igmana proti osvobojeni Foči. Približno 700 borcev, med katerimi je bilo 50 ranjenih in bolnih, se je na dolgo pot podalo v noči s 27. na 28. januar. Močno utrujeni in prezebli partizani so po kar 19 urah neprekinjene hoje po globokem snegu prispeli na Veliko polje na planini Igman. Nekateri poti niso preživeli. Marš se je zaradi izredno težkih vremenskih razmer (minus 38 stopinj Celzija) in nečloveških naporov, ki so jim bili med potjo podvrženi borci, zapisal v zgodovino partizanskega boja kot legendarni. Približno 170 borcev so zaradi hudih ozeblin prepeljali v bolnišnico v Fočo, kjer so jim pomrzle dele telesa amputirali brez narkoze.

“Seveda ne gre primerjati današnjih razmer s takratnimi. Pred 73 leti so partizani tod gazili po globokem snegu, mraz je rezal do kosti, mnogi so na poti zmrznili ... Danes smo neprimerno bolje oblečeni, pa tudi pot je precej lažja,” je med srkanjem toplega čaja, ki so ga pohodnikom nekje na polovici poti delili bosanski vojaki, pojasnjeval starejši možakar iz okolice Sarajeva. “Jao, danes je le nekaj stopinj pod ničlo, pa me zebe. Ne morem si niti predstavljati, kako je moralo takrat zebsti partizane pri skoraj minus 40 stopinjah Celzija,” se ni mogla načuditi njegova sovaščanka. “Ubogi ljudje, skozi kakšen pekel so morali iti ...Veste, da so mnogim pomrznili prsti na rokah in nogah? In da so jim jih potem v bolnišnici v Foči kar brez narkoze odrezali? Jao, ubogi ljudje,” je zaihtela. “Vojna je kruta,” je dejal Sarajevčan. “Toliko gorja, kot lahko človek naredi človeku, ni sposobno nobeno drugo živo bitje. A povem vam, dokler bomo lahko hodili, bomo prihajali sem, na Igman. Zaradi spomina. In ker smo antifašisti,”je poudaril.

“Pa tudi malo jugonostalgiki,” je dodala gospa Jovanka iz Podgorice, ki je prisluhnila našemu pogovoru. Srečali sva se že prejšnji večer pri Večni vatri (večnem ognju) - spomeniku vojnim in civilnim žrtvam druge svetovne vojne v Sarajevu, kamor so delegacije iz nekdanjih republik - tudi črnogorska - položile venec.

“Blagor vam, Slovenci, vi ste v EU. Kolikšne so vaše plače? A ste že dobili onega ... kako mu je že ime... Časarja? Ooo, čevlji Alpina. To je dobra znamka. Tudi Mip je bil. A kaj, ko so tisti vaši tajkuni vse uničili. Mah, nazadnje človek ugotovi, da so povsod isti,” je kot satelit v pogovor vpadel možakar iz okolice Travnika.

Med več kot 600 pohodniki, ki so z deset kilometri poti tokrat opravili v dobrih dveh urah, je bilo tudi kakšnih sto Slovencev. Z avtobusom s Primorske se je v Sarajevo pripeljala tudi Tanja Princes iz Vipave. “Današnji igmanski marš je bolj simbolično dejanje: da se s tem, ko prehodimo vsaj delček poti, ki so jo tedaj prehodili partizani - in to v neprimerno slabših razmerah -, poklonimo spominu na vse, ki so na Igmanu izgubili svoja življenja. In da pokažemo spoštovanje do vseh, ki so se borili za svobodo,” je pojasnila.

Mladi bodo nadaljevali naš boj

“Slovenci, Hrvati, Srbi, Bosanci, Črnogorci, Makedonci ... Pa saj sploh ni pomembno, od kod vse smo prišli. Pomembno je, da vemo, zakaj smo tu. Da počastimo spomin na vse, ki so med drugo svetovno vojno dali življenje za svobodo, in da tudi danes odločno rečemo NE fašizmu,” je zbrane pri spomeniku borcem Prve proletarske brigade na Velikem polju pozdravila domačinka Amela Hubjer Hatić.

Sobotna proslava na Igmanu je bila prva v nizu partizanskih proslav v letošnjem letu, ko obeležujemo 70-letnico zmage nad nacifašizmom. “V Evropi in po svetu neofašizem dviga glavo, a mi bomo naredili vse, da se mu zoperstavimo,” je odločno poudaril Ibrahim Čović, predsednik Zveze antifašistov in borcev NOB Kantona Sarajevo, ki je organizirala sobotno slovesnost. “Veseli nas, da se na Igmanu zbere vsako leto več ljudi. Še posebej pa smo veseli, da je med nami tudi vse več mladih. Mladi so tisti, ki bodo nadaljevali naš boj zoper vse oblike neofašizmov in nacionalizmov in tako preprečili nadaljnje razdvajanje narodov,” je dejal Čović.

Albin Pibernik, najmlajši udeleženec igmanskega marša

“Smrt fašizmu, svoboda narodu!” je nekdanje borce in množico antifašistov pozdravil upokojeni slovenski pilot Albin Pibernik, najmlajši udeleženec igmanskega marša. Bilo mu je komaj enajst let, ko se je skupaj z mamo Julko in očetom Albinom udeležil tega slovitega pohoda prek Igmana. “Bilo je zelo mrzlo, bili smo utrujeni in lačni, slabo smo bili oblečeni, a smo vseeno zdržali,” se najhujše noči v svojem življenju spominja Pibernik, ki se je z minuto molka poklonil vsem borcem Prve proletarske brigade. Mnogi te 19-urne kalvarije niso preživeli. Zaradi posledic hudih ozeblin je v bolnišnici v Foči čez nekaj dni umrla tudi njegova mama. Tako kot mnogim ji je pri prečkanju potoka spodrsnilo in stopila je v vodo. Mokra obutev je v trenutku zamrznila in okoli njenih nog ustvarila ledeni oklep. Čeprav je vodja brigade Koča Popović pomrzlim borcem prepovedal, da bi se pod vrhom planine ogreli ob ognju v tamkajšnji koči, ga nekateri niso ubogali. Toplota ognja je bila preveč mamljiva ... A žal tudi usodna. Malega Albina, ki je oktobra istega leta izgubil še očeta, je po mamini smrti pod svoje okrilje vzel sam tovariš Tito.

Jugoslavija v srcih

Udeležence proslave na Igmanu, ki so 83-letnega Albina Pibernika nagradili z bučnim aplavzom, je nagovoril tudi Boris Petković iz Jugoslovanskega centra Tito iz Beograda. “Tisti, ki so med leti 1991 in 1995 poskušali uničiti Jugoslavijo, mislijo, da so uspeli. Pa ni tako! Uspeli so le fizično, v naših srcih pa jim to ni uspelo. Ljudje, poglejte okrog sebe. Danes je tu zbrana Jugoslavija v malem. Od vsepovsod smo prišli. Ne morejo nas ločiti. Mi smo vendar isti narod, Jugoslovani. Mi smo antifašisti,” je vzklikal mladenič, oblečen v partizansko uniformo. “Živela Jugoslavija, živela bratstvo in enotnost,” je z visoko dvignjeno zastavo zadrl možakar pod govorniškim pultom. “Živelaaaa,” mu je pritrdila množica.

“Kdor je netil mržnjo med narodi in religijami v Jugoslaviji, mu - kot je videti tudi danes na Igmanu - ni uspelo. Vezi so močnejše. Ljudje so ugotovili, da s sovraštvom ne morejo živeti, in da sta sožitje in spoštovanje različnosti nujno potrebna za sobivanje in za lepšo prihodnost,” je ob koncu proslave dejal Franko Pleško, predsednik odbora Avnoj Slovenije, ki deluje pod okriljem Zveze borcev Slovenije. In res: igmanski marš še danes, po 73 letih, rojeva nova prijateljstva.

PETRA VIDRIH

---