Marin Medak sredi Sredozemlja (1): Priprave na pot

Po treh letih sem znova na začetku pomorske avanture. Tokrat bova s Huwem Kingstonom, Avstralcem, brez zunanje pomoči preveslala 2100 kilometrov iz Tunizije do Turčije. Sredi tedna sem prišel v Tunis s trajektom iz Genove. Prispeli smo v pičlih 21 urah, medtem ko bi s Huwem za enako pot, na vesla, potrebovala več kot deset dni!

Ko sem na trajektu zajtrkoval belo kavo in marmeladni rogljiček, kar je edina navada, za katero že sedaj vem, da jo bom na veslanju pogrešal, sem opazoval Sredozemsko morje. Valovi niso bili prehudi, okoli metra in nekaj, občasno meter in pol. Niso se lomili, le tu in tam se je zabelil kakšen vrh. Zdelo se mi je, da bi takšne razmere z lahkoto obvladala.

Marin Medak se je podal na novo avanturo, tokrat bo preveslal južno Sredozemlje med Hammametom v Tuniziji in Antalyjo v Turčiji. Na poti bo pisal dnevnik, ki ga bomo do zaključka odprave objavljali v Soboti Primorskih novic.

Opažanje sem takoj preko elektronske pošte poslal Juretu Jermanu na ARSO. On je tisti, ki nama bo vsakodnevno pošiljal vremensko napoved in nama dal zeleno luč za začetek. Podatki in vremenske napovedi so statistika, resnično stanje pa je lahko včasih tudi kaj drugega. Na srečo so podatki na računalniku kazali točno tisto, kar sem sam istočasno gledal skozi okno trajekta. Vedel sem, da je Jure strokovnjak svetovnega kova, ampak kljub temu sem bil veselo presenečen, da so se najini podatki tako dobro ujeli. Držim pesti, da bomo nadaljevali v takšnem tempu.

Birokratski zapleti

Tudi prvi problemi so se že pojavili. Seveda z birokracijo, s čim drugim pa. Ko sem novembra najino veslaško barko kupil na Kapverdskih otokih, od Portugalca, sem v tistih dveh tednih uredil vse potrebno, da so jo na začetku decembra natovorili v kontejner in jo prek Tangierja v Alžiriji, Španske Algeciras in Malte po petinštiridesetih dneh pripeljali v Tunis. Uskladiti je bilo treba prevoznika, špediterja in tistega, ki je barko natovoril v kontejner in jo pripeljal v pristanišče. Znanci, ki sem jih spoznal na Kapverdskih otokih, so me vsi po vrsti gledali postrani, ko sem rekel, da nimam časa ostati do natovarjanja kontejnerja, da moram že prej domov. Zatrjevali so mi, da ni pogojev, da bi na Kapverdih birokracija potekala gladko. Kljub temu, da je bila barka priveslana na otoke legalno in da sva jo kupila z vsemi papirji.

Špediterju, ki je urejal papirje za izvoz, sem zato v roko stisnil še dodatnih petdeset evrov in mu malo v šali in precej za res rekel, da upam, da se mi ne bo treba še enkrat vrniti.

Res ni bilo potrebno še enkrat obiskat na te zahodnoafriške otoke, a barka je v Tunis prišla brez pravilnega Bill of lading dokumenta, ki spremlja kontejner in s katerim ga nato špediter na končni destinaciji sploh dobi iz pristanišča. Na njem je namreč pisalo, da je kontejner prazen in tudi naslov je bil napačen, namesto Hammamet, Tunizija, je pisalo Piran, Slovenija. Še dobro, da ga niso pripeljali mojim staršem na dvorišče.

Čakajoč na čoln in zeleno luč za začetek

Na srečo je Huw z vztrajnim klicanjem prevoznika v tretjem poskusu dobil pravilen dokument. Vse, kar morava še narediti, je prepričat carinike, da ni problem, ker uradnega lastnika barke, Huwovega očeta, ni v Tuniziji in da midva lahko uporabljava barko.

Mešanica evropskega vpliva in arabske kulture nama tudi ne gre ravno na roko. Petek je islamski dan za molitev in ni čisto jasno, kdo dela in kdo ne. Sobota in nedelja pa sta evropska prosta dneva, po katerih se orientira kar velik del tunizijskih podjetij. Drživa pesti, da bo barka prišla k nama v ponedeljek. Imava še dober teden dela na njej, potem pa bova počakala, da nama Jure iz udobnega stola v Ljubljani da zeleno luč za začetek veslanja.

Ena izmed lepših strani odprav so tudi ljudje, ki jih srečaš in ki so ti pripravljeni priskočiti na pomoč. Vili, ki že 15 let živi v Tuniziji, nama je že veliko stvari olajšal. Obvlada lokalne zadeve, govori tunizijsko arabščino in ve, na koga se je treba obrniti. Tudi njega, tako kot Huwa, sem spoznal na internetu. Spletne zmenkarije mi gredo kar dobro od rok. Do sedaj sem še vse odpravarske kompanjone spoznal na ta način. Simona, s katerim sva preveslala obalo Južne Koreje ter nato Atlantik, Steva, ki se nam je pridružil na oceanu, Alastairja, ki sem ga na veslanje čez Atlantik povabil še preden sva se osebno spoznala, Gregorja, ki nam je bil v neizmerno pomoč na začetku oceanske avanture, Gala, s katerim sva preveslala skoraj celo hrvaško obalo, in sedaj Huwa ter Vilija. Kljub temu, da se nismo prej poznali, se na odpravah nismo niti enkrat skregali. Prepričan sem, da bova to tradicijo s Huwom nadaljevala tudi na tej avanturi.

MARIN MEDAK

---