Mesta, skrita za plastmi

Njena platna so na prvi pogled videti kot nežni, lebdeči pejsaži, oviti v zapredek meglice, kot prostori, kjer predmeti izgubljajo svojo snovnost. Posejana so s horizontalami, leta 2008 jih je, denimo, poselila z ladjami (ciklus Rex), lansko poletje, ko je mesec dni ustvarjala v Transilvaniji, pa so v slike Majde Skrinar “zlezli” odtisi te pokrajine. Ciklus je naslovila Nevidna mesta, v galeriji Meduza pa bo na ogled do 6. marca.

KOPER > Majda Skrinar je krajinarka: slika mestne vedute, marine, pokrajino. Na razstavi v galeriji Meduza predstavlja najnovejša dela; nastala so lani, v Sighioari. V Transilvanijo je akademska slikarka in arhitektka odpotovala na slikarsko delavnico; pripravilo jo je Združenje starih romunskih mest, ki je povezano s sorodno slovensko organizacijo.

In tam so jo nagovorile barve, teksture površin, stavbe s svojo strukturo: “Sighioara je staro mesto, zelo podobno srednjeevropskim. V Transilvaniji so se v srednjem veku namreč naselili Nemci in to se še vedno kaže v videzu teh mest. Zelo impresivno je videti, kaj skozi gradnjo stavb pripoveduje zgodovina teh mest. Jasno je, da so to bili bogati kraji; trgovali so z Orientom, bili zelo odprta družba. Prevzelo me je, recimo, ko sem na balkonu krščanske cerkve videla otomansko molilno preprogo. Te preproge so darovali trgovci, če se jim je njihova karavana dobro izšla. Kakšna širina duha! Mesto samo je bilo zelo barvito, polno detajlov, materialov, ki so me prevzeli, elementov, ki sem jih potem vtkala v slike,” pripoveduje slikarka, ki je svoja dela dela v Transilvaniji zgradila tako kot prejšnja. Prevladujejo horizontale, včasih strnjene, drugič razdrobljene v fragmente, ki delujejo kot drobni vzorci.

Nevidna mesta so peta samostojna razstava del Majde Skrinar v Obalnih galerijah Piran. Prvič so jo predstavili leta 1990, ko je razstavljala v piranski Mestni galeriji.

Poleg razgibane in večplastne zgodovine teh krajev so na Majdo Skrinar naredile vtis tudi kultura, kulturna dediščina ter narava: “Krajina, oblak, voda, mesto ali hiša skoraj postanejo vzorec, niz črt ali mreža kvadrata. In kaj ustvarja bolj harmonično vzdušje kot enakomerni likovni ritmi, zajeti v vzorcih? Pri tem je pomembno, da slikarka te kulturno konstituirane vzorce harmonično 'vgradi' v naravo, oziroma jih iz nje nenasilno 'iztisne',” v spremnem besedilu zapiše Lilijana Stepančič, ki ugotavlja še, da upodobitve Skrinarjeve izražajo harmonijo. “Pred sliko je človek - lahko tudi sama slikarka -, ki gleda na svet okoli sebe z veliko mero mirnosti in spoštljivosti do nature in kulture.”

Nevidna mesta Majde Skrinar so svetla, zračna, poetična in skladna. Slikarka dovoli vtisom, da vstopijo vanjo, na sliko pa jih ne spusti v hipu. Opazuje, izbere motiv, skicira in šele nato začenja graditi sliko. Verjetno tudi zato njena platna delujejo skladno in organsko - kot premišljeno sestavljena celota, ki ji ne moreš nič dodati in ničesar odvzeti.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---