Upanje nam pripada

Leto, ki ga bo čez nekaj ur dokončno konec, ni bilo prijazno. Začelo se je s katastrofalnim žledom, končuje se s spominom na nedeljsko katastrofalno prometno nesrečo. In vmes poplave, prometne nesreče, požari in ob tem vse oblike družbene patologije. Kot je to Frane Milčinski Ježek poetično ubesedil v verzu “ta svet pekel je in košček raja vmes”. In če smo pri raju, kako je z obetom, da nas po sedmih letih, kar nas melje kriza, v 2015 ta košček uberemo tudi v Sloveniji?

Ne kaže nam prav zelo dobro. Prav včeraj je državni statistični urad objavil podatek, da bo konec leta bruto dolg države znašal več kot osemdeset odstotkov bruto družbenega proizvoda države, še pomembneje je, da dolg narašča. Povedano drugače: še vedno živimo na kredit. Politiki, ki naj bi skrbeli za počasno “razkreditenje” države, se menjavajo vsako leto ali dve, v času trajanja mandatov ne uspejo postoriti kaj prida. Sindikati so dobili ogromno družbeno moč, ki jo izkoriščajo vsakič, ko kdo skuša dregniti v veljavni sistem bonitet. Državljani že od leta 2008, ko je kriza razgalila bedno opremljenost slovenske elite za spopad z njo, živimo vse slabše, pesimizma je vse več. Mladi se izseljujejo brez želje vrniti se. Po kaj pa naj se vrnejo?

Kje je rešitev? Nemara leži v individualizaciji odgovornosti. Odgovornosti zase, za svoja dejanja, za svoj blagor, če hočete. Uvideti je treba, da ni nikogar, ki bi mu bil naš lastni blagor bolj v interesu, kot smo mi sami. Vsi tisti, ki so v družbeni hierarhiji nad nami, bodo “dali” le, če bodo v zameno nekaj “dobili”. In več kot bodo dobili, manj neradi bodo dali. Za to gre. Prekiniti je treba z logiko “to mi pripada”, ki se je še vedno nismo otresli. Veliki večini - izjema so ranljive družbene skupine - “pripada” natanko toliko, kot oceni trg. Tako to je v kapitalizmu, za to smo se borili konec osemdesetih.

Ampak nekaj nam danes neizpodbitno pripada: pravica upati, da bo v 2015 bolje. Upajmo skupaj, prizadevajmo si skupaj. Tako bo lažje. Srečno!

---

---