Devet noči, devet življenj

“Koliko noči pa bi rabil, da bi me spoznal?” Je dovolj ena noč? Ne, dve ... tri... devet! Je devet noči dovolj, da se on in ona spoznata in ali je po devetih nočeh ljubezni sploh možna vrnitev na točko nič, točko pred spoznanjem? O tem govori Zgodba o pandah, ki jo pove saksofonist z ljubico v Frankfurtu. Na mali oder novogoriškega SNG jo je postavil Marko Sosič.

NOVA GORICA > Nadrealistična zgodba, ki jo je napisal sodobni romunski dramatik Matei Visniec, je lepa intimna freska sodobnega sveta, ki ne daje veliko priložnosti za dostojanstveno dvojino. Največkrat je, ta dvojina, omejena na svet znotraj štirih sten, posluša zvoke iz drugih stanovanj, si pripravi večerjo z vinom, se najbrž ljubi, ostali čas pa je v zunanjem svetu in skrbi za preživetje.

Izhodišče drame je zelo preprosto: ko se moški (Gorazd Jakomini) nekega jutra zbudi, ob njem leži neznana ženska (Marjuta Slamič). Tako pač vstopamo v odnose; naenkrat se pojavimo. A vse, kar je od tega preprostega izhodišča naprej, je odprto, večplastno, lahko zgolj simbolno ali metaforično. V tej nadrealistični zgodbi ni nič gotovega (razen ljubezni in smrti).

Torej, on in ona se, na njegovo željo, dogovorita, da bosta skupaj preživela devet noči. “To bo mogoče celih devet življenj,” pravi ona in doda: “A te nič ne moti, da veš, da boš vse izgubil?” V njun odnos, ki je sprva zabaven in lahkoten, začne vdirati nerealno, nadrealno, v četrti noči mu ona prinese kletko z nevidno ptico. Nekaj prinese v njegov prostor, kar ga zaposluje, obremenjuje, kar mu jemlje in čemur slepo verjameta. V šesti noči mu ona govori s telefonske tajnice kot vseprisotna, kot bi ga opazovala. Prisotnost odsotnosti se samo še poglablja, se prelije v fazo “tišine, ki te boža”. Realno in zaznavno prehajata v nerealno, nadrealno in nezaznavno. Ob koncu sedme noči se njuni telesi držita samo še za senci. Sledijo sanje o poroki, ki v romunskem ljudskem pripovedništvu, kot pravi avtor, napovedujejo smrt.

Predstava se začne z vprašanjem: Kdo si? Saksofonist ga zastavi njej, ki se je znašla v njegovi postelji. Ko odhajamo iz gledališča, si to vprašanje zastavljamo gledalci. Kdo je bila ona? “Ta ženska se nikdar ne razkrije: je smrt, usoda, ljubezen? Sam na tovrstna vprašanja nimam odgovorov, zato drugim (režiserjem, igralcem, publiki) prepuščam, da to poetično in v nekem smislu filozofsko zgodbo interpretirajo, kakor želijo,” pove avtor besedila.

Ta miniaturen tekst (na 34 straneh) je v odrsko dogajanje prav mehko in nežno prelil režiser Marko Sosič. Marjuta Slamič, ki je odnos močno držala v svojih rokah in Gorazd Jakomini, ki se je kot občutljiv umetnik, glasbenik, odličen saksofonist prepustil njenim čarom, sta vlogi odigrala odlično. Ona je imela načrt, on ga je sprejemal. Brez ljubljenja in telesnih strasti na odru, brez velikih besed o ljubezni in smrti, kot jih je še pisal Thomas Mann v Čarobni gori, a prav zato je bila ta odsotnost vedno prisotna v mislih gledalca. Deveta noč tako ostaja odprta, si pa lahko na tem mestu sposodimo Mannove besede “zakaj pamet je samo krepost, smrt pa svoboda, lahkomišljenost, brezličnost in strast.”

Visniecev tekst pogosto uprizarjajo na svetovnih odrih; igrali so jo v Romuniji, Moldaviji, Ukrajini, Bolgariji, v Veliki Britaniji, Italiji, Nemčiji, Španiji, ZDA, Braziliji, na Japonskem, v Iranu, Kanadi. V moldavski in kanadski inačici, katerih odlomke lahko vidimo na svetovnem spletu, je, zanimivo, bolj izpostavljena ljubezenska sla in telesnost, več tiste ljubezni je, ki nas prepriča, da je zaradi nje vredno prestopiti. Bolj kakor čutno plat srečanja z njo, je Sosič izpostavil njeno prisotnost, njeno golo bivanje ob njem, v njegovem prostoru, v njegovi zavesti. Ljubezen kot biti-tu-z-nekom.

KLAVDIJA FIGELJ

---