Knjiga in vse, kar nas še briga
TVODNIK
30. 10. 2014, 08.51
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 14.47
“Knjiga je različica sveta. Če ti ni všeč, jo ignoriraj ali pa v zameno ponudi svojo različico,” je nekoč zapisal pisatelj Salman Rushdie. A knjige in še marsikateri drugi plod človeške ustvarjalnosti so obenem darovi, ki lahko življenja posameznikov, pa naj bodo ta še tako skromna, neverjetno osmislijo, napolnijo z radostjo (pa četudi le za nekaj hipov, minut ali ur), jih nenazadnje tudi spremenijo. Predvsem pa jih začinjajo z vedenjem in čutenjem premnogih življenj, z nekakšno zgoščeno esenco bivanja, ki je v dobrih knjigah in dobri umetnosti na splošno brezčasna. Ali kot je nekoč dejal Lincoln: “Knjige služijo za to, da človeku pokažejo, kako njegove izvirne zamisli niso pravzaprav niti tako zelo nove.” Morda tudi zato drobce umetnosti, raztresene po različnih oddajah nacionalne televizije, včasih doživljamo kot svojevrstno začimbo, brez katere bi bil program domala brez okusa. Res je, da za oddaje, kakršna je denimo Knjiga mene briga oziroma po novem Odprta knjiga, velja, da imajo načeloma nižjo gledanost, a so vsaj za del občinstva nujne, tako kot je za nekoga nujno zaspati s knjigo ali pa tu in tam odpotovati z gledališko predstavo v druga življenja.
V svet, kakršnega je lahko občinstvo za dobro uro vsaj zaslutilo tudi med ogledom nedeljske podelitve Boršnikovih nagrad. Prijetno in prav nič razvlečeno slovesnost je vodila prisrčna in profesionalna mlada igralka Nina Rakovec, ki je med drugim opozorila na stiske mladih ustvarjalcev. Ti, tako kakor mnogi drugi mladi različnih poklicnih profilov, potrebujejo predvsem priložnost. Glasbenik Boštjan Gombač se je vnovič izkazal za nenadkriljivega “strica iz ozadja”, igralci in igralke z dobitnikom Borštnikovega prstana Vladom Novakom na čelu ter vsi ostali soustvarjalci letošnjih nagrajenih predstav pa kot edinstveni nosilci čarovnije, ki ji nobena novodobna tehnologija še ni uspela izmakniti moči, silovitosti, čarobnosti in nenazadnje aktualnosti, s katerimi še vedno zmore uročiti in marsikdaj tudi pretresti gledalca. “Zame je gledališče največja vseh umetniških zvrsti, ker predstavlja najhitrejši način, s katerim lahko človeško bitje z drugim deli občutje, kaj pomeni biti človeško bitje,” je nekoč dejal Oscar Wilde.
In kakšna je tu pravzaprav povezava s televizijo? Ni je. Hvaležni smo lahko, da ščepce čarovnije umetnosti zaznamo v tej ali oni oddaji, a za pravo doživetje je še vedno treba vzeti knjigo v roke, oditi v gledališče, v galerijo, na koncert, v kino ... Kot je nekje zapisal neznani avtor: “Gledališče je življenje. Film je umetnost. Televizija je pohištvo.”