Pri proizvodnji je prišlo do unca

Nekaj je gotovo. Po letošnjem septembru in oktobru najbrž ni človeka na tej strani Alp, ki ne bi vedel, kje je Unec. Kakor je Bled znan po jezeru in kremnih rezinah ali pa Idrija po žlikrofih, tako je Unec postal znan po prometnih zastojih.

Ja, morda bo Unec nekoč celo postal sinonim za zastoj in zanamci ne bodo več rekli, da so pred Brezovico stali v koloni, pač pa da so pred Brezovico uncali. In morda se ne bo več slišalo, da je pri proizvodnji tega ali onega nizko- ali visokotehnološkega produkta prišlo do zastoja, ampak bodo rekli, da je pri proizvodnji prišlo do unca. Kdo bi vedel. Tudi dunajski in pariški najbrž nista bila od vedno dunajski in pariški. Pota jezika so nepredvidljiva.

Seveda pa pri vsem skupaj Unec ni nič kriv. Krivec se skriva drugje. Tako, na prvo žogo, bi vsakdo na zastali strani Alp zaslugo za morebitno bodočo obogatitev slovenskega jezika z uncanjem pripisal naši dragi družbi za avtoceste. Njihov pretanjen občutek za načrtovanje del na avtocesti je malodane ponarodel, da o hitrosti, učinkovitosti in racionalnosti gradnje avtocestnega križa (in težave) niti ne govorimo. Če bi na primer v križanki pisalo “tunel na Primorskem”, bi verjetno vsakdo kot iz topa izstrelil: “Markovec!”

A vrnimo se k Uncu in uncanju. Še na misel mi ne pride, da bi branil kljukce, ki zahtevajo vinjeto zato, ker se peljem od najbolj znanega tunela na Primorskem do koprskega pokopališča, a morda res niso imeli možnosti, da bi drugače organizirali dela in preprečili vsakodnevno uncanje na primorski avtocesti. A o tem naj sodijo kopitarji. Najverjetneje je tudi res, da je bil ta del avtoceste potreben prenove in popravil, kakor je tudi res, da si vsi želimo varnih in hitrih avtocest. A kot rečeno, kljub priročnosti Družbe za avtoceste pri usmerjanju kazalca proti povzročitelju uncanja, je pravi vzrok najbrž drugje. Manj viden in vendarle očiten.

Če si priznamo ali ne, je poglavitni krivec za polžjo vožnjo in zastoje pred tem ali onim deloviščem na primorski, štajerski, dolenjski avtocesti ali pa na tisti pred Gradcem, Münchnom ali Roterdamom, promet. Osebni, predvsem pa tovorni promet, ki narašča prek vseh razumnih meja. In če darsovi fantje zaradi temperatur, hrupa in kaj vem še česa ne morejo hiteti in delati ponoči, se promet s tem ne ukvarja. Teče podnevi in ponoči, vsak dan hitreje, vsak teden z več tovornjaki, kombiji, osebnimi avtomobili. Kdo ve, kaj vse vozimo in komu vse dostavljamo bolj ali manj potrebne stvari, za ceste pa zagotovo vemo, da so bile in bodo vedno en korak za prometom in za en pas preozke.

Število pasov je pravzaprav nepomembno. Če kdo ne verjame, naj gre čez Atlantik, v deželo enakih možnosti in najpomembnejšo izvoznico svobode in demokracije, kjer v mesta in iz njih vodijo najmanj štirje, največkrat pa pet, tudi šest pasov. Ti se v zgodnjih dopoldanskih in poznih popoldanskih urah spremenijo v eno samo veliko parkirišče. Tako kot primorska avtocesta v zadnjem mesecu in pol. Oni dan sem prebral, kako se je nekdo pošalil, da je to naše največje parkirišče. Sam bi dodal, da je gotovo naš največji kamionski terminal. In ne le primorska avtocesta, pač pa ves avtocestni križ (in težava). Tovornjakov preprosto ni ne konca ne kraja in včasih se človek po tihem vpraša, ali se morda vsi ti tovornjaki ne vozijo noč in dan s severa na jug in z vzhoda na zahod le zato, da bi šoferji imeli službo in bencinske črpalke dobiček.

Seveda najbrž ni tako. Nekdo pač mora napolniti vse hoferje, lidle, supernove, tuše, merkatorje, špare in interšpare. Nekdo mora odpeljati vse avtomobile in zabojnike, parkirane in zložene v koprskem pristanišču. Pa vse tone banan, pomaranč in soje. Tako je to. In več kot bo hoferjev, lidlov, supernov, tušev, merkatorjev, šparov in interšparov, več bo tovornjakov na cesti. In več kot bo koprskega pristanišča, več bo tovornjakov na taisti in enako široki cesti. Drugi tir gor ali dol ali pa gor in dol, kakor želite. Skratka, z naraščanjem tovornega prometa bo uncev in uncanja vedno več, z deli na cesti ali brez njih. Da niti ne omenjamo onesnaževanja sončne in predvsem tranzitne strani Alp z izpušnimi plini in hrupom. Sicer pa sta ob zaključevanju del pri Uncu novi, netirni minister za infrastrukturo in direktor Družbe za avtoceste zagotavljala, da bodo razmislili o taki spremembi zakonodaje, ki bo ob delih na cesti bojda zmanjšala možnost za unce in uncanje. Bolje nekaj kot nič. A kot rečeno, vzroki so drugje. Zato bo za odpravo uncev in uncanja potrebno v prvi vrsti odpraviti zastoj v razmišljanju o dolgoročnem usmerjanju, obvladovanju in omejevanju prometnih tokov. Ali pa bomo v nedogled širili avtoceste in med vsakodnevnim uncanjem z velikega parkirišča skozi vetrobransko steklo občudovali deželo na tranzitni strani Alp. No, vsemu navkljub je napredek očiten. Včasih smo stali na planinskih ridah in na Črnem kalu, danes pa stojimo na lepi, široki, moderni avtocesti. ROBERT TURK

---