In kmetje so postali gospodje

V strateškem pogledu je bila šesta soška bitka za avstro-ogrsko stran popolno presenečenje. Italijani so spremenili dotedanjo taktiko napadov, ki so dotlej vedno potekali po utečenih šablonah.

Novosti so se lotili tudi v logistiki. V kratkem času, v nočnih urah (da bi pretentali sovražnika), so pred začetkom bitke prepeljali sto tisoč svežih vojakov in skoraj dvesto novih topniških baterij. Za ta obsežni prevoz so uporabili deset tisoč tovornjakov. Transport je potekal le ponoči, novi topovi pa s svojih položajev niso smeli delovati vse do začetka nove bitke. Avstro-ogrska stran je bila presenečena, saj so slepilni manevri nasprotne strani povsem uspeli. Na Južnem Tirolskem so Italijani v zadnjih spopadih izgubili skoraj 150.000 ljudi in v poveljstvu Svetozarja Borojevića niso pričakovali, da bodo kmalu nared na večje akcije. Borojevićeva armada je bila tokrat zelo slabo pripravljena na novo veliko bitko. Demonstrativni napad so Italijani začeli pri Tržiču proti Selcam 4. avgusta 1916, da bi prikrili glavni udar, ki so ga sprožili dva dni pozneje, 6. avgusta, ko se je začel uvodni italijanski topniški napad od Jadranskega morja do Tolmina.

Divja italijanska topniška priprava napada je trajala le nekaj ur in je povsem uničila avstro-ogrske opazovalnice, ki niso mogle opaziti naglega naskoka Italijanov in sprožiti alarma za obrambo. Tokrat pa je italijanska pehota napadla, še preden je bila topniška priprava končana.

V Italiji je zavrelo od navdušenja

Obramba Gorice je imela že od samega začetka eno hudo pomanjkljivost. Branilci na začetku vojne z Italijo niso imeli dovolj časa in vojaštva, da bi mesto zaščitili s širšim obrambnim pasom. Branila jo je samo ena obrambna črta, saj je bilo premalo prostora za postavitev druge.

Na začetku ofenzive so odsek od Sabotina do Oslavja branili le trije bataljoni, od Podgore do reke Vipave pa je bilo bataljonov samo pet. Ključni steber obrambe goriškega mostišča je bil strmi in kamnit hrib Sabotin. Na redke vrste branilcev je general Cadorna poslal kar šest divizij ter sedemsto topniških cevi različnih kalibrov. V prvem napadnem sunku je imel napadalec petkratno premoč. Sabotin je napadlo dvaindvajset bataljonov in uspeli so ga razmeroma hitro zasesti, toda kljub veliki premoči se niso upali spustiti do mostov na Soči, da bi jih zasedli, še preden bi jih nasprotnik vrgel v zrak.

6. avgust je bil srečen dan za italijansko stran. Zasedli so vrh Šmihela, Podgoro in Pevmo, v kratkem času so Italijani na goriškem mostišču prišli do Soče. Do tedaj neosvojljivi Sabotin je padel v tri četrt ure, saj avstro-ogrski vojaki, ki so artilerijski napad preživljali v kavernah, niso imeli časa, da bi, tako kot ponavadi po končani topniški pripravi, zasedli položaje v razbitih jarkih in v jurišu odprli ogenj na sovražnika.

Italijanske čete so krenile na juriš takoj za jekleno točo topovskih izstrelkov. Tako so branilce zalotili v kavernah. Vojaki dvojne monarhije so imeli na izbiro samo dvoje: predati se ali umreti. V dveh dneh so Italijani zasedli Šmihel in Podgoro, 9. avgusta Gorico, v naslednji noči pa je v njihove roke padel tudi Doberdob, s katerega so se vojaki dvojne monarhije umaknili, da bi se izognili obkolitvi.

Vojska dvojne monarhije se je odločila, da se bo umaknila na novo obrambno črto od Prižnice (kota 383), Kuka, Skalnice, Sv. Katarine, Rožne Doline, preko Orehovlja na Kras. Goriško mostišče, ena od dveh večjih ravnin na soški fronti, je bilo za branilce izgubljeno. 7. avgusta se je začela evakuacija vojaštva in opreme iz Gorice. V mestu je še vedno živelo nekaj tisoč ljudi in mnogi od njih so se odločili za odhod v begunstvo, zato so se hkrati z vojaki donavske monarhije umaknili v notranjost države.

7. avgusta so se avstro-ogrske enote še vedno uspešno spopadale s sovražnikom pri Grojni, Grafenbergu in na hribu Pevma. Italijani so doživeli hude izgube v bojih z avstro-ogrsko pehoto. 8. avgusta so se avstro-ogrske enote odločile za umik čez Sočo. Pod zaščito noči med 8. in 9. avgustom ter pod ščitom lastnega topništva so se ostanki avstro-ogrskih čet umaknili čez reko in pri tem razstrelili mostove. Na najvišjem vrhu Podgore, na Kalvariji, so se ostanki branilčevih čet držali celo do 10. avgusta, dokler niso ostali povsem brez streliva, hrane in vode.

Tudi na kraškem odseku bojišča je Italijanom uspel veliki met. Njihovo topništvo je s topovskimi izstrelki znova zasulo tolikokrat napadana hriba Šmihel in Šmartin. Tu se je pogumno upirala 20. avstrijska divizija. Italijanska pehota je Šmihel napadla 6. avgusta, na vrhu pa skorajda ni bilo več preživelih branilcev. Šmihel je branila avstro-ogrska artilerija, napadi in protinapadi so se vrstili, končno so Italijani na vrhu legendarnega Šmihela znova razobesili svojo zastavo. Toda tudi tokrat so opustili preganjanje nasprotnika do konca. Protinapadi obrambe so se vrstili, toda brez uspeha. Šmihel in Šmartin, ključna stebra obrambe na Krasu, sta padla, in vojaštvo dvojne monarhije se je moralo 9. avgusta umakniti z doberdobske planote na novo obrambno črto.

Generalu Borojeviću res ni preostalo drugega, kot da se umakne iz Gorice in z doberdobske planote, če se je hotel izogniti obkolitvi in zlomu fronte. Začelo mu je primanjkovati vojaštva, zaloge streliva pa so bile že tako ali tako zelo skromne, topovi so ostali brez nabojev. Šele 8. avgusta, štiri dni po začetku šeste soške bitke, je iz globljega zaledja začela prihajati večja pomoč v vojaštvu in tehniki. 10. avgusta se je začela druga faza italijanske ofenzive, s katero so nameravali nasprotnika pregnati z novih položajev, kamor se je umaknil iz Gorice. Spopadi so trajali skoraj en teden, toda vojakom dvojne monarhije je uspelo zadržati nove obrambne črte. Italijani so končno dosegli velik vojaški uspeh.

V Italiji je zavrelo od navdušenja. Prvi veliki zalogaj - Gorica - je po šestnajstmesečnih krvavih bojih končno padel v njihove roke. Sprememba taktike, novosti v logistiki, dobra organizacija in dobro sodelovanje pehote in topništva so obrodili sadove. Šesta italijanska ofenziva je bila skrbno pripravljena, Italijani so dobro izkoristili globalne razmere na evropskih bojiščih, bila pa je tudi brezhibno izpeljana. Cadorna in italijanska vojska sta si s to zmago pridobila več ugleda med zavezniki, ki o vojaških sposobnostih italijanske vojske in njenih poveljnikih dotlej niso imeli posebno visokega mnenja.

Knjiga Mira Simčiča Preden listje odpade, bomo doma (Slovenci v prvi svetovni vojni 1914-1918) je izšla pri založbi Buča v Ljubljani. Na voljo je tudi njegova biografija feldmaršala Svetozarja Borojevića, leta 2011 izdana pri založbi Intelektualne storitve. Kupci, ki bodo ob naročilu omenili, da so bralci Primorskih novic, bodo deležni posebnih ugodnosti. Naročila pri Buča, Kolarjeva 47, Ljubljana, tel. 01 230 65 80, buca@siol.net.

Prelomno leto 1917

Trgovina med pokrajinami dvojne monarhije je zamrla, saj je vsaka od njih ščitila svoje zaloge pred trgovci iz drugih krajev. Živilski trgi so bili še vedno odprti, toda tam je bilo mogoče kupiti le malo stvari. V času prve svetovne vojne je Kranjska aprovizacijska družba postala največje podjetje v deželi Kranjski, ki je bila v neposrednem zaledju fronte, kar je prebivalstvu dodatno oteževalo življenjske razmere. Država je zbirala zaloge, jih popisovala, nadzirala in razdeljevala. Dežele so postale države v državi in so skrbele za to, da je čim več zalog ostalo na njihovih tleh. Uradniki so nadzorovali promet in kršitelje strogo kaznovali. Vse pomembnejše življenjske potrebščine - žito, meso, sočivje, krompir, pa tudi petrolej in premog - so bile že nekaj let racionirane.

Za minimalne stroške je družina leta 1917 v donavski monarhiji potrebovala vsaj sto kron mesečno; po mestih je med revnejšimi sloji zavladala lakota. V jeseni 1917 je preskrba z mlekom v Ljubljani presahnila. Ni ga bilo niti za dojenčke in bolnike. Črna borza se je razmahnila. Z njo so se ukvarjali premožnejši sloji, ki so tako kovali lepe dobičke.

Ljubljana bi potrebovala 60 odraslih govedi tedensko, živine pa je bilo bistveno manj. V mesnicah je bilo vse več konjskega mesa, predvsem od konj, ki so na fronti odslužili svoje. Mesto Ljubljana je za leto 1917 zagotovilo sto tisoč kron za pomoč najrevnejšim, za pomoč pa so zaprosili tudi podpornike: zavarovalnice, banke in podjetja. Vse bolj so se uveljavljali različni nadomestki. Dokaj okusno kavo je bilo mogoče skuhati iz različnih vrst praženega žitnega zrnja in korenin, kakršne so na primer regratove. Belih žemelj ni bilo več niti za najpremožnejše. Še največje težave so bile z zabelo. Nekaj deset kilogramov svinjske masti je postalo pravo bogastvo. Človek bi težko verjel, kaj vse je lahko užitno in kakšne vse nadomestke je mogoče najti v gospodinjstvih, pa ne samo pri živilih.

Občine so prav tako imele svoje aprovizacijske oddelke. V postojnskem aprovizacijskem oddelku je med vojno sedel tudi katehet Andrej Ažman. Šlo je za precej jalovo početje, ki je zahtevalo veliko birokracije, sestankov, ostrega nadzora, toda blaga preprosto ni bilo in aprovizacijski oddelek v Postojni ni mogel delati čudežev. “Kupili smo, kjer smo mogli kaj dobiti. Vsi vlaki, posebno proti Dolenjski, so bili polni ljudi z nahrbtniki in košarami. Toda znati si moral skriti, ker drugače ti je straža vse zaplenila, po vrhu pa si še bil kaznovan.” Časi so se zelo spremenili. Kmetje, nekoč v odnosu do meščanov precej zaničevan stan, so se znašli na boljšem - postali so gospodje. Niso več hoteli nositi hrane po hišah, meščani so morali sami prihajati na vas. Pošiljati živila po pošti ali po železnici je bilo nesmiselno, ker so večino pokradli uslužbenci. Revne družine so bile nenehno lačne in številni so zaradi sestradanosti umrli.

MIRO SIMČIČ

---