Spomin na NOB je danes zaraščen, popisan, domala pozabljen

Kdor po nekajletnem premoru spet obišče države, ki so nastale na ruševinah SFRJ, je šokiran, vsaj kar zadeva skrb in odnos do včasih nedotakljivih pomnikov NOB in revolucije. Ti vsekakor še zdaleč niso več v zavesti javnosti in predvsem vladajočih struktur, kar so nekdaj bili. Krvava vojna v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je predvsem na Hrvaškem in tudi v BiH postavila v prvi plan druge v kamen vklesane spomine.

Odpri galerijo

Prva polovica devetdesetih let 20. stoletja, ko je v osrednjem delu nekdanje skupne države, predvsem na Hrvaškem in BiH, divjala krvava vojna, je bistveno spremenila mednacionalne odnose. Prve večstrankarske volitve pa so že prej posledično poslale bivši enopartijski sistem v zgodovinsko ropotarnico.

Tako kot se je spreminjal politični sistem s poudarjeno nacionalno noto tako rekoč v vseh novonastalih državah bivše Jugoslavije, se je začel spreminjati tudi odnos do NOB, ki se na zunaj kaže tudi v odnosu do množice takšnih in drugačnih pomnikov, med njimi tudi do velikih plastik, ki so spominjale na najslavnejše bitke in epopeje enobejevskega časa.

Nacionalisti so rušili pomnike na osvobodilno borbo in revolucijo

V vojnih operacijah in hudih bojih je bil marsikateri od teh spomenikov poškodovan ali celo porušen. Predvsem na Hrvaškem pa so v devetdesetih letih skoraj popolne vladavine nacionalne stranke Hrvatska demokratska skupnost (HDZ) na čelu s prvim predsednikom Franjom Tuđmanom najbolj radikalno “obračunali” s kamnito in vklesano dediščino NOB.

Kar po vrsti so nacionalisti, prežeti z idejami nekdanje ustaške NDH, tudi s pristankom vladajočih struktur kot za stavo rušili mnogo tega, kar je spominjalo na osvobodilno borbo in revolucijo. V sredini devetdesetih let je reški dnevnik Novi list postregel s podatkom o stotinah porušenih spominskih plošč in spomenikov, med katerimi so bili tudi takšni, ki so imeli veliko umetniško vrednost.

Pokojni Albert Klun, borec III. prekomorske brigade ter kronist in najplodnejši pisec knjig o naših prekomorcih, je tedaj postregel s podatkom o razbitih spominskih znamenjih, ki so jih po Dalmaciji in jadranskih otokih in Hercegovini postavljali svojim padlim tovarišem domicilni odbori posameznih brigad. Klun je hranil fotografije odkritij spominskih znamenj prekomorcem in od prijateljev dobival posnetke razbitin.

Spomniti je treba, da so te nove “zdrave” sile na Hrvaškem zaminirale celo Avgustinčićev kip Josipa Broza v Kumrovcu in da so pretile razstreliti tudi betonski znameniti cvet medvojnega ustaškega taborišča Jasenovac. Med velikimi spomeniki na Hrvaškem je “preživela” velika skulptura na vzpetini nad krajem Podgora pod Bikovim. Spomenik, ki simbolizira krila galebov, je delo Rajka Radovića, odkrili pa so ga leta 1962 v čast 40. obletnice nastanka partizanske mornarice. Okolica tega monumenta ni ravno vzorno vzdrževana, a krila vendarle še stojijo.

Glede na to, da so si Hrvati v krvavi vojni, ki je dobila ime domovinska, priborili samostojnost na celotnem teritoriju nekdanje SR Hrvaške, je razumljiv njihov odnos do teh dogodkov. Razumljiva je tudi skrb za spominska obeležja, ki so postavljena po vsej “lepi naši”. Manj razumljiv pa je verjetno nepieteten odnos do vsega, kar se je zgodilo v času druge svetovne vojne.

Pri omembi spomenika v Jasenovcu ne moremo mimo imena znamenitega srbskega arhitekta Bogdana Bogdanovića, avtorja mnogih velikih plastik, postavljenih po nekdanji Jugoslaviji v spomin na vojno in NOB. Za Jasenovac je Bogdanović prejel številne mednarodne nagrade, med njimi tudi Herderjevo. Med njegovimi pomembnimi stvaritvami je tudi velik kompleks partizanskega pokopališča (Partizansko groblje) v hercegovskem Mostarju. Ravno ta kompleks, o katerem so tako kot o drugih Bogdanovićevih stvaritvah napisali debele knjige, je na žalost zelo zgovorna podoba odnosa nekaterih okolij do spoštljivega spomina na pokojne.

Partizansko pokopališče na desnem bregu Neretve, reke, ki je fizično, še bolj pa duhovno razklala Mostar na hrvaški in bošnjaški del, kaže klavrno podobo povsem zapuščenega pokopališča, na katerem ležijo posmrtni ostanki 500 padlih borcev, Mostarcev in drugih. Tudi primorskih in istrskih prekomorcev, ki so padli v bojih za osvoboditev tega dela Hercegovine.

Spominski kompleks na 5000 kvadratnih metrih, na razgledni vzpetini, je bil dograjen leta 1965, na odprtje pa je prišel tudi Tito. Pokopališče je postalo eden od simbolov mesta, ki so ga obiskovali mnogi popotniki. Urejeno je na šestih terasah z osrednjim amfiteatrom za spominske slovesnosti in z 810 ploščami, ki so jih prinesli iz razpadajočih hiš.

Tako kot pri vseh Bogdanovićevih monumentalnih stvaritvah niti na mostarskem pokopališču ni ideoloških oznak ne partizanskih simbolov. Avtorju je šlo predvsem za počastitev spomina na padle in pobite žrtve vojne, pa naj bo to v Jasenovcu, v makedonskem mestu Prilep ali pa v Mostarju.

Bogdanović, v osemdesetih letih župan Beograda, je moral pred Miloševićevimi udarniki pobegniti v tujino, na Dunaj, kjer je živel skromno in umrl leta 2010. Še za življenja je zanesljivo težko doživljal propadanje svojega pietetnega kompleksa v Mostarju.

Med hrvaško-bošnjaško vojno v Hercegovini, katere posledice bodo obremenjevale še poznejše rodove, je bilo partizansko pokopališče poškodovano in potem je začelo propadati. Očitno ga občasno obiščejo vandali, ki nad grobovi pokopanih puščajo svoje nekulturne sledi. Ko smo ga iskali, nam je komaj uspelo najti človeka, ki nam je znal povedati, kje pokopališče leži, pa še potem smo ga zaradi zaraščenosti in neobveščenosti komaj našli.

Prav ironično zveni podatek, da so ta spominski kompleks leta 2006 razglasili za zaščiten državni spomenik BiH. Kot smo lahko prebrali, se skupina Mostarcev in drugih prebivalcev Hercegovine zavzema za obnovo kompleksa, toda glede na razmerje sil in stanje razklanosti v hercegovski prestolnici je upanje v uspeh te akcije precej jalovo.

Železniški most bi radi postavili na prvotno mesto

Kakih 50 kilometrov navzgor po dolini Neretve pripelje cesta do mesteca Jablanica, ene izmed kultnih točk partizanskega boja v času druge vojne. V tem kraju se je namreč marca 1943 odigralo zadnje dejanje velikih bojev, imenovanih tudi bitka za ranjence v sklopu četrte sovražnikove ofenzive.

Gledalci različnih slovenskih televizijskih programov si občasno lahko ogledajo velefilm z naslovom Bitka na Neretvi z ugledno mednarodno igralsko zasedbo. Pod nekoliko mučnim vtisom obiska mostarskega partizanskega pokopališča smo pričakovali nekaj podobnega tudi v Jablanici, kjer so ob prisotnosti Tita leta 1978 odprli spominski kompleks, bolje rečeno muzej bitke za ranjence.

Tudi na tem delu Hercegovine je divjala osvobodilna vojna, kot Bošnjaki imenujejo vojne spopade v letih 1992-1995, najprej proti Srbom in potem zelo krvavo proti Hrvatom. Boji so delno prizadeli velik muzejski kompleks, potem pa je še deroča Neretva potisnila navzdol del znamenitega mosta ozkotirne železnice, ki so ga ponovno porušili ob snemanju filma.

Jablanica pa obiskovalca preseneti, saj je zgradba muzeja obnovljena, obogatili pa so jo z novimi muzejskimi vsebinami. Osrednji in muzejsko posodobljen del je posvečen bitki za ranjence, v dveh drugih prostorih pa je muzejska zbirka zadnje vojne ter etnološka zbirka. Kot smo zvedeli na obisku, je jablaniški kompleks spomenik državnega pomena in vodstvo muzeja se trudi, da bi pridobilo denar za postavitev dela železniškega mosta na prvotno mesto.

V isti upravni enoti, mostarsko-hercegovskem kantonu, na dveh lokacijah, ki sta druga od druge oddaljeni slabih 50 kilometrov, dva povsem različna pristopa in odnosa do preteklosti in NOB. Zagotovo v Jablanico ne bodo romali dijaki in učenci iz vse Jugoslavije, kot se je to dogajalo nekoč. Jablanica verjetno ne bo nikoli več kultni kraj slavljenja enobejevske epopeje, ampak spomin na pomembne obdobje polpretekle zgodovine narodov, ki so med letoma 1918 in 1991 živeli v skupni državi.

Tudi ta spomin kot vsak drug bledi. Tako se in se bo še bolj dogajalo s spominom na NOB in simboli, ki opominjajo nanjo. Nov družbeni sistem, vojna na Balkanu in njene posledice so povzročile postavljanja novih simbolov. Tako kot na Hrvaškem slavijo spomin na domovinsko vojno, tako v BiH, kjer so v večini Bošnjaki, stoji vse več spomenikov njihovim žrtvam.

Na vzhodnem koncu nekdanje skupne države, v Srbiji in Makedoniji, kjer ni bilo vojnih spopadov, pa obnavljajo stare ali postavljajo nove simbole svoje nacionalne zgodovine. V Srbiji predvsem glorificirajo obe balkanski vojni in prvo svetovno, ko so pred sto leti v slavni bitki na planini Cer do tal potolkli goljata v podobi avstro-ogrske armade. Na obnovljenih in novih spomenikih (tudi Draži Mihajloviću) je prebrati letnice 1912-1918, čas balkanskih in prve svetovne vojne.

Nekoliko južneje, v Makedoniji, je desničarska nacionalna vlada obsedena celo z antično preteklostjo, kar dokazuje s postavljanjem ogromnih spomenikov antičnima Makedoncema, kralju Filipu II. in njegovemu sinu Aleksandru Velikemu, ki z današnjimi Makedonci slovanskega izvora nimata nič skupnega.

Je pač tako v človeškem bivanju, da so vedno in povsod spomenike postavljali in jih rušili. Tistim iz obdobja NOB na večjem delu nekdanje Jugoslavije verjetno ne kaže najbolje.

TOMO ŠAJN

---