Vzorčenje brez mrtvih
Človek je že od nekdaj lovil ribe in druge užitne ali uporabne živali v vodi. Začetki nabiranja spužev in biserov segajo že v tretje tisočletje pred našim štetjem. Verjetno se je človek že takrat spogledoval z zamislijo, da bi raziskoval življenje v morju.
Nedestruktivne tehnike vzorčenja čedalje bolj pridobivajo na veljavi Foto: Lovrenc Lipej
Makedonski bojevniki Aleksandra Velikega so se kot potapljači izkazali v raznih podvodnih misijah, še posebej pri osvajanju Tira. Z Leonardom da Vincijem so se začeli prvi poskusi izdelave potapljaške opreme, z Jacquesom Cousteaujem pa je povezan razvoj prve akvalunge, predhodnice potapljaške jeklenke.
Danes je postalo potapljanje zelo priljubljen šport, in rekreativnih potapljačev je čedalje več. Pri tem seveda mislim na potapljače, ki uporabljajo avtonomno potapljaško opremo, katere obvezen del je tudi jeklenka. Ker je potapljanje danes tudi čedalje bolj uveljavljena metoda v službi znanosti, jo mnogi raziskovalci iz različnih strok uporabljajo kot metodo dela. To med družboslovci še posebej velja za arheologe, med naravoslovci pa za morske biologe.
Tudi v Sloveniji velik del raziskav morske biodiverzitete poteka z vzorčenji z avtonomno potapljaško opremo. V uri ali dveh, ki jih raziskovalci preživijo pod vodo, pridobijo veliko dragocenih podatkov o različnih živalskih in rastlinskih skupinah ter drugih organizmih ali o določenih naravnih pojavih. Poleg tega vzorčenja pod vodo dajejo možnost bolj kakovostnega zajema vzorcev. Popisi rib in drugih živalskih skupin, ki jih strokovnjaki opredeljujejo kot nedestruktivne tehnike vzorčenja, dajo veliko več kakovostnih podatkov o predmetu raziskav kot klasične metode.
Mnoge ribe se namreč v ribiške mreže nikoli ne ujamejo. To še posebej velja za določene vrste rib, ki so vedno skrite v raznih špranjah, rovih in votlinah. Obenem je možno s podvodnimi vzorčenji ribje združbe popisati zelo natančno, še posebej v smislu gostote posameznih vrst na določeni površini. Za zavarovana območja je uporaba tovrstne tehnike sploh edina smiselna.
Nekateri raziskovalni inštituti za vzorčenje rib še vedno uporabljajo razne vrste ribiških mrež in drugih destruktivnih metod. Na tak način pridobljeni vzorci razen identifikacije rib in osnovnih biometričnih podatkov ne dajo nobene informacije o tem, v kakšnem okolju, življenjski skupnosti in globini je riba dejansko živela.
Z naraščajočim številom potapljačev pa se prebujajo tudi zamisli o novačenju ljubiteljskih potapljačev za popisovalce življenja v morju. Američani so take akcije pričeli že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so v okviru obširnega projekta REEF številni potapljači prostovoljci opravili skoraj 50.000 popisov ribje favne vzdolž južnega dela vzhodne obale ZDA in posneli veliko fotografskega gradiva. Med bogatim podatkovnim izkupičkom so prišle na dan tudi informacije, da se vzdolž vzhodnoameriške obale pojavlja kar 16 vrst tujerodnih tropskih rib. Iz domačih logov pa lahko omenim primer 3,5 metra dolgega morskega psa šesteroškrgarja, ki se potika v vzhodnoistrskih vodah blizu razbitine ladje iz časov druge svetovne vojne, kjer na dnu opreza plen. Poimenovali so ga Casper, po znanem liku duhca iz risanih filmov.
Tržaški potapljači so ga večkrat opazovali in posneli z videokamero ter potrdili, da se ta vrsta redno pojavlja v severnem Jadranu, čeprav je značilna za velike globine južnega Jadrana.
Tudi razvoj fotografske opreme je sledil naraščajočemu številu potapljačev, tako da lahko danes na tržišču najdemo pester izbor podvodnih fotoaparatov. Med temi so tudi številni vodoodporni, ki so dosegljivi za vsak žep. Na podlagi fotografij je bila potrjena prisotnost nekaterih vrst v Jadranskem morju. S pomočjo potapljaških tehnik se je danes poznavanje biotske raznovrstnosti v Jadranskem in Sredozemskem morju zelo poglobilo. Zato je smiselno pričakovati, da bodo v raziskovalnih ustanovah fotografske zbirke in kvalitetni filmski zapisi o življenju v morju postopno nadomestili skladiščenje mrtvih organizmov v formalinu in alkoholu.
Danes imajo za nastanek univerzalne angleške okrajšave O. K. strokovnjaki veliko razlag. Ena izmed mnogih pravi, da se O. K. nanaša na vojaško sporočilo med ameriško državljansko vojno in pomeni “zero killed” oziroma nič mrtvih (pri čemer O ni črka, ampak ničla). Kar zadeva uporabo modernih nedestruktivnih potapljaških tehnik v službi znanosti, gre torej za času primerno oziroma O. K. metodo, saj se taka vzorčenja končajo brez mrtvih organizmov.
Prof. dr. Lovrenc Lipej je strokovnjak za biodiverziteto severnega Jadrana