Po hudi bolezni ponovno na začetku

Malo pred njenim 26. letom, na vrhuncu kariere, tik pred nastopom na svetovnih igrah neolimpijskih športov v Kolumbiji, je prišla novica - rak na dojki. Šok, hitra streznitev, ki je prinesla še eno, srebrno medaljo, nato pa stran od kotalkarskih plošč, v boj z boleznijo.

In je zmagala. Hitro se je postavila na noge in že trenira. Šempetrka Lucija Mlinarič bo spet tekmovala, a ne za medalje, odslej za srce.

> Kako daleč oziroma blizu se vam zdi lanski avgust, ko ste izvedeli, da bolehate za rakom na dojki?

“Zdi se mi, kot da se mi je vse skupaj le sanjalo. Za mano je zelo dolga in naporna pot, in če bi jo morala še enkrat prehoditi, ne vem, če bi jo zmogla. Ponosna sem nase, da sem z vztrajnostjo in optimizmom obvladala to trdovratno bolezen.”

> Ob koncu zdravljenja se torej čudite svoji borbenosti, pozitivnosti?

“Res je, vidim se v drugačni luči. Pred kratkim sem zaključila z vsemi terapijami, ostala mi je le še petletna hormonska terapija. Vse je še sveže, in zdi se mi, da stvari šele prihajajo za mano. V času terapij sem potrebovala veliko počitka, pa tudi psihofizične kondicije. S stranskimi učinki sem se tako laže spopadala in jih prenašala. Drugi del terapije je bil zame težji, saj sem bila pogosteje v vročičnem stanju. Krivulja tako fizičnega kot psihičnega stanja je tako zdrsnila malo navzdol. Starši in prijatelj so me ves čas spodbujali in mi pomagali. Uvideli so, da potrebujem veliko pogovorov in me na ta način spodbujali k optimističnemu načinu gledanja na svojo bolezen ter me na prijeten način pripravili do daljših sprehodov v naravi. Hvaležna sem fizioterapevtom in vsem drugim, ki so mi pomagali, da sem ohranjala mišično maso, saj mi je to zelo koristilo. Če si močan fizično, boš tudi psihično.”

> Kako se spominjate prvih trenutkov, ko ste med pripravami na svetovne igre v Kolumbiji dobili strašljivo diagnozo?

“Človek nekako čuti, da je nekaj narobe, zato se zateče po zdravniško pomoč. V mojem primeru na začetku nihče ni niti pomislil, da bi lahko bilo kaj hujšega kot vneta mišica zaradi napornih treningov. Ker sem dedno obremenjena z rakom dojke, so me napotili še na pregled, le zato, da bi se pomirila. Prvi znak, da je res nekaj resnega, sem doživela pri punkciji dojke, kjer mi je ginekologinja nakazala, da je z zatrdlino nekaj narobe. Da imam raka na dojki, sem izvedela dva dni po državnem prvenstvu, in čeprav na tekmovanju še nisem vedela, kakšna je diagnoza, sem si rekla, da je to moje zadnje prvenstvo. Dobro je bilo, da sem bila ob slabi novici v kotalkarski dvorani, v svojem okolju. Mama me je poklicala in mi dejala, da se morava pogovoriti. Takoj mi je bilo jasno, da ne bo nič dobrega, saj mi nikoli ne reče, da se bova o čem pogovorili. Nato pa sem potrebovala mamin in očetov objem, to mi je bilo najbolj pomembno. Hvaležna sem tudi vsem članom Kotalkarskega kluba Renče in vsem ostalim, ki so mi takrat stali ob strani."

> Verjetno ste najprej pomislili: konec je z vrhunskim športom ...

“Ja, vprašala sem se, kaj bom delala. Vzeli bi mi tisto, kar imam najraje ... Kotalkam od tretjega leta starosti, že 23 let. Kotalkanje je moje življenje, pomeni mi vse.”

> Ste se na začetku smilili sami sebi?

“Ne, bolj sem bila jezna nase, da se mi je to zgodilo. Sprva nisem niti dojemala. Mami sem rekla, da je zdravnico zagotovo narobe razumela. Šele naslednji dan, ko sem začela malo premišljevati in sem še enkrat govorila z zdravnico, se mi je vse podrlo. V glavi mi je samo odmevalo: 'Ne boš več mogla trenirati, eno leto boš vrgla proč. Za eno leto se moraš posloviti od velike kotalkarske družine, odpovedati se moraš evropskemu in svetovnemu prvenstvu.' Porušijo se ti načrti, ki si jih imel za kakšno leto, dve, tri naprej. Kljub vsem tem dvomom sem v sebi čutila moč in se nisem odpovedala zadnjemu tekmovanju, svetovnim igram v Kolumbiji. Zdravnikom sem povedala, da bom šla na operacijo, ko se vrnem s tekmovanja. Nihče mi ni nasprotoval.”

> Kljub vsej tej mešanici občutkov in strahov ste se s svetovnih iger vrnili s srebrno medaljo. Kako vam je to uspelo?

“Ko sem prišla v Kolumbijo, o moji bolezni ni vedel nihče. Le trem najbližjim kotalkarskim prijateljem, ena od njih je Italijanka, ki je zmagala na teh igrah, sem zaupala svojo skrivnost. Po kratkem programu, v katerem sem naredila nekaj napak in me je spremljal čuden občutek, sem mislila, da drugi tekmovalci ne vedo za mojo bolezen. Vendar sem se motila. Na večerji, ko smo bili vsi skupaj, mi je eden od italijanskih tekmovalcev namignil, da so izvedeli, da imam raka. Bilo mi je veliko lažje pri srcu. Verjetno ne bom nikoli pozabila svojega dolgega programa. Nepozaben je občutek, ko si na plošči in vidiš, kako vsi srčno upajo, da boš naredil tisto, kar znaš. To te dvigne, čeprav te je strah. Če ljudje težav ne bi tiščali v sebi, bi bilo veliko bolje. Meni je to ogromno, res ogromno pomagalo.”

> Ko je šla novica v javnost, se vam je torej odvalil kamen od srca?

“Ja, to je bila v bistvu najboljša terapija, saj sem šla bolj mirno naprej.”

> Verjetno bi bilo brez podpore staršev, ki vam stojijo ob strani skozi vso kotalkarsko kariero, precej teže …

“Nedvomno. Ne predstavljam si, da mi ne bi stali ob strani. Prve dni po potrjeni diagnozi v bistvu skoraj en teden nisem govorila z njima o tem in ju nisem obiskala, ker je bilo preveč hudo zanju, glede na to, koliko sta prej dala skozi v življenju. S tem ju nisem hotela kaznovati, le potrebovala sem čas, da sem se okrepila in se za njiju naredila močnejšo. Mama je pred štirimi leti zbolela za rakom na dojki in prestala celotno terapijo. Vedela sem, da ve veliko in da mi bo v veliko pomoč, saj so na koncu starši edini, ki ti ob vsaki uri stojijo ob strani.”

> Za koliko časa ste morali pozabiti na kotalke, ko ste se vrnili s svetovnih iger?

“V zadnjih tednih sem naredila prva dva treninga. Po vsaki kemoterapiji namreč mišična masa upade, zato sem morala začeti z ničle. Po zadnjih dveh kemoterapijah sem tudi zbolela, saj je v času zdravljenja imunski sistem oslabljen in moraš to vzeti v zakup. Tako nisem mogla nič delati, kar se pozna.”

> Kako ste preživljali najtežje dneve? Od kod ste črpali pogum, kaj vas je gnalo naprej?

“Misel, da bo enkrat bolje. Imela sem tudi zelo veliko podporo, predvsem pri prijateljih doma in iz tujine, in če mi je bilo hudo, sem se z njimi pogovarjala. Veliko časa sem preživela na zraku in v naravi. Prijateljica Nina, ki je bila tudi sama vrhunska športnica, me je vsak dan spremljala na sprehodih. Sem tak tip, da ne morem biti sama doma v stanovanju. Zelo pomembno je torej, kakšne ljudi imaš v takemu trenutku ob sebi.”

> Po bolezni se odpira novo poglavje v vašem življenju. Kako se začenja?

“Ja, v zadnjih tednih prihajam k sebi. Tisto, kar je bilo, je šlo mimo. Izvidi so v redu, tako da je ta zgodba skoraj zaključena. Pred sabo imam še pet let hormonske terapije, torej bo treba kdaj še malo potrpeti.”

> Od kod torej startate?

“Startam z nule. Načrtujem pa, da bi tekmovala vsaj še eno ali dve sezoni.”

> Menite, da vam bo uspelo hitro doseči vrhunsko formo in osvajati vrhunske rezultate?

“Vse se da, če se hoče. Stvari ne pozabiš.”

> Kakšni so bili prvi treningi po zdravljenju?

“Zdaj je pomembno samo to, da se fizično okrepim. Na prvih treningih je bilo odlično. Prvič sem trenirala samo pol ure, ker sem še šibka, vendar sem naredila vse dvojne skoke. Pri dvojnem akslu sem sicer padla, ker noga ni zdržala. Ampak stvari so postavljene. Strah je sicer prisoten. Bojim se, da bom padla na prsi ali preveč močno na roke, da si bom kaj zlomila. Ta strah bo vedno prisoten, vendar prej ko ga bom premagala, laže bo.”

> Vas je bolezen kaj spremenila?

“Razmišljam čisto drugače kot prej. Po mojem bom tudi tekmovala čisto drugače.”

> Kako drugače?

“Na tekmovanje ne bom šla več močno zagnana samo za čim boljši rezultat ali z mislijo, da je pomembna samo tehnika. V bistvu bom zdaj tekmovala s srcem.”

> Torej bolj cenite, da lahko kotalkate?

“Res je, vrnila se bom, ampak tako, da ne bom ciljala več na vrh. Nikomur mi ni treba več ničesar dokazovati. V 23 letih kariere sem se dovolj dokazala, še posebej v zadnjem letu. Če se vračam, se torej vračam zato, ker mi je kotalkanje všeč in ker v njem želim uživati, brez kakršnihkoli velikih problemov. Dve leti bi rada uživala, to hočem imeti. To je zdaj moj cilj.”

> Verjetno želite z vrnitvijo na kotalkarske plošče tudi pokazati, da se z voljo in vztrajnostjo lahko premaga vse ovire ...

“Veliko sem razmišljala, ali bi nadaljevala športno kariero ali ne. Odločitev je bila zelo težka. Najbolje je namreč končati kariero, ko si na vrhuncu. Na koncu sem ugotovila, da bi bila rada gospodar svojega življenja. Tekmovati bom nehala, ko bom začutila, da je čas. Mnogi so mi dejali: 'Tebi ni treba nič narediti. Samo pojavi se na plošči in boš že zmagala.' Do rezultatov vodi le trnova pot odrekanja. Rada bi se vrnila samo zato, da bom lahko kasneje rekla: zdaj pa sem res pripravljena, da spravim kotalke v kot.”

> Je možna primerjava med vsemi osvojenimi medaljami in zmago, za katero ste se borili v zadnjem letu?

“Zagotovo mi to, da sem premagala bolezen, pomeni veliko več kot vseh tistih 23 medalj v omari. Tisto je bilo neko drugo življenje. Končalo se je neko poglavje, in ta bolezen me je močno spremenila. Veliko bolj se moraš posvetiti sam sebi, se poglobiti vase in kaj spremeniti. Mislim, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Če ugotoviš, zakaj se ti je moralo to zgoditi, in iz tega povlečeš pozitivne stvari, je v redu. Tudi za vsako mojo medaljo je neka zgodba, ki ni nujno najlepša in najbolj prijetna. Nič mi ni bilo podarjeno in mislim, da so me vsa tista leta pripravljala na to preizkušnjo.”

> Kako vam gre študij?

“V Kopru, na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, študiram biopsihologijo. Imam status študenta s posebnimi potrebami in lahko delam izpite izven izpitnega obdobja. Lani poleti, ko sem izvedela, da sem zbolela, sem dvignila roke od študija, ker se nisem mogla zbrati. Nisem namreč vedela, kdaj bo operacija, kaj bo sledilo ...”

> Kje se vidite po dveh letih, ko boste končali športno kariero?

“Še vedno se vidim v kotalkanju, ne vem pa kje. Lahko kot športni psiholog. Z velikim veseljem bi na ta način pomagala športnikom."

> Minuli vikend ste prvič po zdravljenju javno nastopili. Na tradicionalnem mednarodnem kotalkarskem tekmovanju v Novi Gorici, 17. memorialu Sandre Jakin, ste navdušili z ekshibicijskim nastopom. Kakšni so bili občutki?

“Občutki so nepozabni, edinstveni. Ponovno stopiti na ploščo po skoraj letu dni je bilo neverjetno. Ko sem avgusta lani rekla, da se bom vrnila, je bil marsikdo skeptičen in ni verjel. A če je srce na pravem mestu, če sta želja in volja, je vse mogoče. Dvorana je bila na nogah. Nepozaben trenutek, ki bo za vedno ostal zapisan v mojem srcu. Iz srca hvala klubu KUK Nova Gorica za povabilo. V veliko veselje in čast mi je bilo nastopiti, saj sem svoje prve korake in zmage osvojila prav tam.”

> Kaj bi svetovali ženskam, predvsem mladim, ki se znajdejo pred tako preizkušnjo, kot je doletela vas?

“Da so pomembni redni pregledi pri zdravniku in samopregledovanje. Včasih je treba biti tudi malo siten, saj je premalo poudarka na mlajših. In še, da to ni nek grozen bav bav, da ne pomeni konec življenja. Da se živeti tudi ob vseh teh terapijah. Mislila sem, da bom vrgla eno leto v nič, ampak ga nisem. Začela sem bolj poglobljeno razmišljati o sebi, kar me je okrepilo. Najbolj močne ženske so tudi največ trpele. Vse znane ženske, ki so pustile viden pečat v zgodovini, so morale skozi tako ali drugačno življenjsko preizkušnjo. V bistvu je treba biti pozitiven in razmišljati, da bo na koncu vse dobro.”

ALENKA OŽBOT

---