Okusil je uspeh in slavo, a ostal iskren glasbenik

Marko Hatlak, na visoki weimarski šoli Franza Liszta izšolan glasbenik, in njegova koncertna harmonika sta sinonim za dobre energije in močne čustvene dotike. V desetletju in pol koncertiranja na domačih in tujih odrih se je dotaknil mnogih. Nas se je na solo koncertu v domači Idriji.

Marka Hatlaka imajo radi domači in tuji odri. Na njih nastopa sam in s slavnimi glasbeniki. Igral je z največjimi simfoničnimi orkestri po svetu, a je ostal preprost zaljubljenec v glasbo. Trdno na tleh z željo, da bi bil vsak dan z iskrenostjo, ki jo vlaga v vse, kar počne, prijaznejši. Vsega tega na koncertih ni mogoče prezreti.

V rudarski Idriji se je vse skupaj začelo, ko je mama Veronika z velikim (za)upanjem v sedemletnega sina Marka in precejšnjim odpovedovanjem kupila prvo harmoniko. H koreninam, ki so prepletle obilo zgod in nezgod, zato da je danes srečen, se vrača tako, kot dela vse. S hvaležnostjo!

Ko Idrijčani na koncertu zapojejo, je to skoraj čudež

Na koncertu, inventuri svoje privrženosti pisani paleti glasbenih žanrov, je publika kmalu s Hatlakom pela, dajala takt poploskujoč in očitno uživala. To v kulturno sicer bogati Idriji ni pogosto doživetje. Ljudje živosrebrnih, a trdih korenin se težko čustveno odprejo.

Hatlaku, sočasno izvajalcu, moderatorju, pevcu in pripovedovalcu glasbene zgodbe, je to uspelo mimogrede. Skupaj z lahkotno, brezhibno izvedbo na trenutke zelo težkega programa. Virtuozno, kot po navadi pripišejo takšni izvedbi. A te oznake, še manj pa genija, ki ga radi pridajo k njegovemu imenu, Hatlak ne mara.

“Ljudje preprosto želijo en lep večer, čas, v katerem se počlovečijo. Mislim, da tudi na resnejših koncertih glasbo ocenjujejo preveč kritično. Igram za publiko, na človeško noto, torej iz srca. Tu ni toliko pomembna virtuoznost, saj vsak od nas potrebuje hrano za dušo, ki jo ponuja enost z glasbo,” Hatlak pove iz izkušenj.

Vsako glasbo s svoje mavrične palete naredi posebno. Od koncertnega tanga, ki je v Idriji in marsikje po svetu malodane sinonim zanj, meditacijskega Bacha, prek sodobne in etno glasbe, s katero ga je v Terrafolku spoznavala Slovenija.

V osebni program je kot prvega zapisal valček za Margoux Francoza Richarda Galliana, kateri ga navdušuje, a je zazvenela Oblivion. Tango Astorja Piazzole, ki ga je globoko potopil v to nežno in močno glasbo. Skladba, ki jo je bržčas največkrat zaigral izmed množice vseh tvorca novega, koncertnega tanga.

“To je prenos misli. Ravno Oblivion sem si zamislila za začetek koncerta,” je iz publike vzkliknila Marija Rijavec, ravnateljica idrijske glasbene šole v času, ko je Marko pil uvodno glasbeno učenost.

Mali Marko je marsikakšno ušpičil v nasprotju s šolskimi postavami, k pouku prihajal z bobni ali kitaro, zaigral v tem ali onem metalskem ali rock ansamblu. To je bil čas, ko je v sebi nosil glasbo, a še ni prav vedel, ali mu je harmonika všeč ali ne, ali v pankovsko Idrijo in mladostniško razigranost ne sodi kak drug inštrument ... Ljubezen do glasbe je s časom poskrbela za harmonijo in njegovo nerazdružljivost s koncertno harmoniko. Rijavčevi, ki je skupaj s prvim Hatlakovim učiteljem Pavlom Magajnetom šoli kupila prvo tovrstno, zahtevno harmoniko in mu odprla vrata, se je iskreno zahvalil.

Hvaležnost mami Veroniki, ki ni le zaupala, pač pa vanj trdno verjela in mu do slovesa stala ob strani, nosi najgloblje v srcu.

Tango, pravzaprav Piazzola, ga je zaznamoval

Hatlak je prvi Idrijčan, ki si je odprl vrata v glasbeno šolanje v tujini. V nemško weimarsko šolo, so ga sprejeli kot enega od le dveh študentov harmonike v letniku. Nemčija, zibel klasike, ima pri njem prav posebno mesto, in iskreno se veseli poletnega solo nastopa v Berlinu.

Oblivion je zazibala v nostalgijo. Pred dobrim desetletjem je prvič zazvenela pred idrijsko šolo, ko je Hatlak z weimarskimi sošolci, zasedbo Distango, v mesto prvič zanesel novi tango in skupaj z Boštjanom Peternelom iz društva glasbenikov in ljubiteljev glasbe botroval Tango festivalu in številnim glasbenim projektom.

Čeprav je vtis, da Idrija te zapuščine ne ceni dovolj, je Hatlaku nesporno uspelo marsikoga zasvojiti s to zvrstjo glasbe. Prej pa seveda sebe. Ker je v novem Piazzolinem tangu našel sočasno strast, metalski šus, kot pravi sam, kruto premagovanje bolečine in nežnost, torej vso raznovrstnost, ki se je tepla in objemala v njem. S koncertno harmoniko namesto izvirnega bndeneona je tangu dal lastno razpoznavno noto.

Za te začetke je hvaležen tudi Peternelju. “Zelo dobro se zavedam pomena svetilnikov, brez katerih ne bi našel poti, na kateri sedaj uživam,” se mu je na koncertu zahvalil.

Mi pa smo si zaželeli, da bi še kdaj slišali Distango. “Joj, bili smo študenti z vseh vetrov - Poljak, Nemec, Francoz in Hrvat poleg mene. Samo v sanjah še zaigramo. Si pa tudi jaz želim, da bi se še srečali,” je jasen, da iz te želje ne bo glasbe. Distangu je sledil Funtango, ki letos praznuje desetletnico, napoveduje izid ploščka in kakšno presenečenje na njem.

Tango je Hatlaka zbližal s slovitim srbskim, sedaj v Chicagu živečim čudežnim dečkom, violinistom Stefanom Milenkovichem, tudi strastnim tagerosom - plesalcem tanga. S projektom Ars Tango Story sta širila čutno energijo vsepovsod med Slovenijo in ZDA. Z lanskim projektom Tango Compas je Hatlak ob Milenkovichu v zasedbo pritegnil še odličnega pianista Marka Črnčeca in kontrabasista Luko Hermana Gaiserja. Februarska slovenska turneja je bila uspešnica. Za duše je zunaj plošček z najbolj popularnimi tangi. Julija se vrnejo. Pred hrvaško turnejo in nastopom v ZDA si velja zapomniti, da jih bo med drugim mogoče slišati v Izoli (19. julija) in v ljubljanskih Križankah (28. julija), Idrijčani pa bodo Hatlaka solo lahko znova slišali v podzemnem Antonijevem rovu 19. junija.

Zazveni Bach. Pove, da ga je vzljubil v srednji glasbeni šoli, ko se mu je z njim koncertna harmonika predstavila v luči, ki jo je dotlej iskal. “Kar naenkrat sta obe roki začeli enakovredno igrati po melodijski in basovski, desni in levi strani harmonike. Močno, a z lahkoto, ob očitni usklajenosti obeh možganskih polov. Pri Bachu, za mene največjem vseh časov s preko dva tisoč ustvarjenimi skladbami, so, za razliko od vseh drugih velikih, vse melodije enakovredne. Bach je bil ljubezen na prvi pogled,” je pripovedoval in predstavil svoj inštrument, male orgle, ko gre za Bacha ali pa kar mali orkester, če je tako prav in potrebno.

Publika je bila mimogrede bogatejša za znanja, ki jih sicer s projektom učnih ur za otroke S harmoniko okrog sveta igrivo širi med otroki vrtcev in šol. Čeprav ima v sebi precej pedagoške žilice in se je preizkusil tudi v vlogi profesorja, se je odločil za kruh samostojnega glasbenika.

“Zanesljiva služba bi bila morda res lažja pot. Tudi otroke imam zelo rad, a odločil sem se za koncertno pot. To res tlakuje množica projektov, in ker organizacijsko vse počnem sam, je zato precej naporna. A mi prav nič ne manjka. Materialno za srečo ne potrebujem veliko in živim lahko vsepovsod. Resnično živim polno glasbeno življenje. Tudi ko po ure in ure vadim in nisem zadovoljen, s sedanjo kilometrino že vem, da bo trdo delo poplačano,” se Hatlak ne pritožuje nad ničimer.

Bacha je izpilil med študijem, saj je bil njegov sloviti profesor Steffan Hussong prav tako ljubitelj velikega skladatelja baroka in eden od tistih, ki so Bacha v Nemčiji bližali ljudem na sodobnejši, bolj poljuden način.

Vse, kar se prilega harmoniki in dobri volji

Preigra orient, s harmoniko in vokalom skoči k ruskim kozakom, se na svoj spoštljivi način pokloni Vladu Kreslinu in Iztoku Mlakarju in skupaj s publiko poje Cigansko pesem. Razgibanemu desetletju s Terra folkom je lani dal slovo in v ospredje postavil lastne projekte. Z etno glasbo streže s svojo skupino Kapobanda. “Gre za glasbo, nabito s čustvi, močno energijo. Žur! Že nastopamo, a potrebujemo čas, da se oblikujemo,” Hatlak dobro ve, kaj je magnet za množično publiko. Člani sestava - Goran Bojčevski, Miha Meglič in Rok Hozjan - so seveda prekaljeni, vrhunsko šolani glasbeniki.

Etno z vseh koncev sveta in klasika sta del repertoarja Duo Balkish, v katerem s Hatlakom igra irska violinistka Una Palliser. Lani sta med drugim nastopila v znamenitem londonskem klubu Ronnie Scotts in bosta kmalu spet. Bolj klasično pa je ubran duet s čelistko Karmen Pečar Koritnik, s katero veliko igrata na protokolarnih dogodkih.

Naj Hatlak vse skupaj prepleta in pripoveduje s še tako lahkoto, vsaj to ni jasno, od kod mu čas in moč za vse projekte, potovanja po svetu, študij, učenje, za pogosta sodelovanja na dobrodelnih koncertih, v radijski oddaji o tangu itd. “Vsa glasba je lepa, in ko je ta v tebi, ni nič težko. Seveda načrtno skrbim za telesno kondicijo. Plavam, tečem, kolesarim in se sproščam s poglabljanjem v naravo. Za to izkoristim ves čas med nastopi in vajami. Pa saj ob stalnicah - tangu in Bachu - igram le stile, ki se prilegajo meni in mojemu inštrumentu. Harmonika ima kakopak zvok le za določeno glasbo,” pravi prepričan, da ko nekaj delaš dobro, vse okrog tebe teži k temu, da se to tudi udejanji.

Torej je čas tudi za lastno glasbo?

Igra prvi, drugi, tretji dodatek h koncertu. Publika je zadovoljna in Hatlak z njo. “Brez odziva publike ni dobrega igranja in obratno. Hvaležen sem za vsak uspeh posebej. Koncertov je sedaj manj, kot jih je bilo pred leti, in dobro vem, da moram iz sebe iztisniti največ. Tako delam in zdi se mi, da na odru vse utripa zame. Seveda sem srečen, ker še nikoli nisem dobil udarca, od katerega bi se težko pobral. Mislim, da je bistvo v odnosu. Če se pot vzpenja, imaš vedno več moči za naslednjo stopnico,” pove preprosto.

Glasba utihne in Hatlak strne vtise s poslušalci. Pride vprašanje, ki se bržčas marsikomu že dolgo mota po glavi. Ko je že čas za vse opisano, ali ni tudi za preskok nekaj omenjenih stopnic v avtorsko glasbo? “Skladatelji so me vedno fascinirali. Nenazadnje je moj veliki vzor Bach, ki je zložil največ dobre glasbe. Seveda ne moreš igrati Bacha in potem svoje skladbe. Sicer pa že leta pišem aranžmaje, glasbo za gledališča in film. Vse to je tudi avtorstvo. Za mene pa je težko, ker imam do sebe visoka pričakovanja in toliko različne glasbe v sebi. Črpaš pa seveda iz tistega, kar se je nabralo v tebi. To je prava pot za skladanje. Zanimivo je, ko vidim, kaj vse se je usedlo. Ogromno glasbe slišim v sebi,” je Hatlak dal vedeti, da bo odgovor na zgornje vprašanje pozitiven.

Luči v dvorani so ugasnile in pogovor smo končali, da bi mu za delo ostala kakšna minuta več. Kdor bo praznoval s Funtangom ali junija prisluhnil radijskim Izštekanim z Juretom Longyko, ko bo gostil Hatlaka in njegove, utegne že slišati glasbo, ki jo sedaj v sebi in po notnem črtovju preigrava Hatlak sam.

SAŠA DRAGOŠ

---