Internacionalizacija visokega šolstva je nujnost

Izredni profesor dr. Matjaž Novak je zelo prijeten in potrpežljiv sogovornik, ki ravno ne razmetava z besedami. Novembra lani je bil izvoljen za dekana Fakultete za management v Kopru. S petintridesetimi leti sodi zagotovo med najmlajše dekane univerzitetnih ustanov.

Pogovarjala sva se o njegovem programu, finančnem položaju visokega šolstva, iskanju novih virov financiranja, prihodnosti materinščine na univerzi in študentih, ki si v teh časih po študiju težko dobijo službo.

> Študij ste končali v štirih letih, pet let po diplomi ste že postali doktor ekonomskih znanosti. Ali to danes omogoča sistem ali gre tudi za izjemnost?

“Gre za strukturiranost. Ko sem sam študiral, je študent potreboval štiri leta, da je prišel do univerzitetne diplome, dve leti je trajal magistrski študij in nato še dve leti doktorski študij. Sam sem študiral še po starem sistemu, bolonjski študij je namreč prinesel določene spremembe v tej strukturi.”

> Ali danes v povprečju tako hitro doktorira večina tistih, ki se odločijo za doktorat?

“Sam glede tega nisem nikakršna izjema. Je tudi mnogo takih, ki so naredili doktorat mlajši, kot sem bil jaz.”

> V mojih študijskih časih, resda so vmes štiri desetletja, so za doktorat potrebovali po deset let in celo več …

“Da, a je bilo v tistem času tudi manj podiplomskega študija. Vendar so na Univerzi na Primorskem zaposleni profesorji, ki so študirali v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, pa so doktorirali pri nižji starosti, kot sem jaz.”

> Kdaj se je intenzivnost tega študija začela povečevati?

“Intenzivnost dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja se je po letu 1995 zelo povečala. Sam sem se vpisal na fakulteto leta 1998 in sem v štirih letih diplomiral. Če si delal nekoliko na zalogo, ti ni bilo treba vpisovati absolventskega staža. Lahko si pripravil diplomsko nalogo v zadnjem letniku.”

> Magisterij in doktorat ste delali ob delu?

“Seveda. Bil sem zaposlen na Fakulteti za management.”

> Če že ne najmlajši, pa ste zagotovo med najmlajšimi dekani fakultete. Kako se počutite, vidite v tem prednost, vam je to kdaj v breme?

“Tu je več vprašanj. Sam sem prepričan, da mladost ali starost, kakor hočete, nimata neposredne povezave z dekanovanjem. Okoliščine visokega šolstva so se spremenile. Moja osebna interpretacija, zakaj sem imel možnost, da sem bil izvoljen za dekana, tega ne povezuje ne z leti ne z osebnostjo. V razvitem zahodnem svetu, denimo, ne pridejo na položaje nujno ljudje zaradi svoje osebnosti, niti zaradi povezav, določenega establišmenta, ki stoji za njimi, marveč zaradi programa. Znani so na primer (sicer redki) primeri, ko je bil župan kakega večjega mesta popolna neznanka, pa je zmagal. Prišel je namreč s konkretnim programom, kaj bo naredil. Poudarek je bil na programu. Seveda ne govorim o primerih v Sloveniji, pač pa v Evropi. Program je bil tudi moje izhodišče - adut, ko sem se odločil, da kandidiram za dekana. Program pomeni, da znaš pravilno oceniti stanje, da znaš za obdobje mandata pravilno oceniti gibanje eksogenih spremenljivk, torej tistih spremenljivk, ki so zunanje pogojene in nanje ne moremo vplivati, a jih moramo upoštevati pri dinamiki endogenih spremenljivk, na katere pa lahko vplivamo.”

> Kaj je bilo ključno za Fakulteto za management?

“Kar zadeva Fakulteto za management, je bila ključna eksogena spremenljivka, oziroma še je, da je vsak posameznik, v mislih nimam samo visokošolskih učiteljev in raziskovalcev, opravil svoj del domače naloge. Kaj to pomeni? Pomeni, da smo se soočali z zelo intenzivnim napredovanjem zaposlenih po lestvici habilitacijskih nazivov, kar je bilo neodvisno od fakultete in njenega delovanja.

To je namreč nekaj, s čimer se sooča posameznik in je stvar njegovega interesa in iniciative. Ali mu je fakulteta sposobna financirati udeležbo na konferenci ali ne, sicer pripomore k tej intenzivnosti, a konec koncev je napredovanje izziv vsakega posameznika. Hkrati smo tudi zelo mlada fakulteta. Informacijska infrastruktura, to je dostopnost do podatkov, do informacije, dostopnost do zakladnice znanja, če hočete, je danes tudi mnogo lažja, kot je bila v preteklosti. Je tudi mnogo enostavnejša, kar pomeni, da je publikacija raziskovalnega opusa lažja. In kadrovska struktura po kriteriju habilitacijskih nazivov tako strmo narašča. Po drugi strani pa fakulteta iz različnih vzrokov ni bila sposobna tega dela vrednotiti. Tako posameznika ni plačevala v skladu z njegovimi dosežki.”

> Mar ni omogočala prehodov iz naziva docenta v izrednega profesorja in zatem v rednega profesorja?

“Je omogočala, in to se je uresničevalo z visoko intenzivnostjo, saj so profesorji izpolnjevali vedno zahtevnejše habilitacijske pogoje. Pač pa je bil problem finančni. Fakulteta ni bila sposobna zagotavljati doseženim habilitacijskim nazivom skladnih pogodb o zaposlitvi. To je problem, ki je prisoten v slovenskem visokošolskem prostoru nasploh. Rad bi poudaril, da je bil problem eksogenih spremenljivk v tem, da se je kadrovska struktura po vedno višjih habilitacijskih nazivih strmo dvigovala. Seveda pa ne gre, da bi se ozirali samo nazaj oziroma v danem trenutku obstali, pač pa je treba videti, kaj se bo dogajalo in zgodilo do konca mandata, kakšna bodo gibanja, kako se bo ta kadrovska struktura še stopnjevala. To je bila torej moja prva ocena. Oceni je seveda sledil premislek, kako lahko to zadevo rešimo. Navsezadnje ne gre za obljube, temveč za soočenje z dejstvi, kaj moramo doseči, če želimo, da bomo lahko tak razvoj podpirali. In seveda prideš do ocene potrebnega denarja. In nujno se moraš soočiti z viri tega denarja. Ugotoviš, da imaš javnega denarja premalo, na kar sem na akademskem zboru tudi opozoril. Kot fakulteta smo namreč preveliki za javni denar, ki nam je trenutno na voljo. Razliko je tako treba dobiti iz privatnega vira, čemur v ekonomiji ali tehnicistično rečemo s trga.”

> Kot poznam, se je na fakulteti veliko delalo na projektih za gospodarstvo. Sami ste bili tudi nosilec teh projektov. Koliko se je zaradi recesije povpraševanje po projektih ali svetovanju zmanjšalo?

“Pri tem je treba vedeti naslednje: fakulteta doslej še ni vzpostavila sistematičnega mehanizma, da bi gospodarstvu ponujala storitv, kot so servis, izobraževanje, svetovanje. Kar se je na relaciji fakulteta-gospodarstvo dogajalo v preteklosti, je bila stvar vsakega posameznika. In ta iniciativa vsakega posameznika je bila pogojena s tem, ali je mogoče korist tega sodelovanja prenesti nazaj na tega posameznika, na posameznega profesorja, ali ne. Če to namreč ni mogoče, posamezni profesor nima nobenega motiva, da bi to počel, da bi torej prek fakultete sodeloval z gospodarstvom. Kar zadeva gibanje glede na recesijo, o čemer me sprašujete, bi rekel, da je ocenjevanje nesmiselno. Bili so časi, ko je bilo na fakulteti dovolj denarja, da je v skladu z zakonodajo profesor, ki je pridobil delo za gospodarstvo, za to dobil nagrado. Je pa tudi res, da so ta vrata mnogo bolj zaprta, kot so bila v preteklih letih.”

> Denar od projekta je dobila fakulteta, del tega najbrž tudi univerza?

“Seveda. Nezdrava obdavčitev, bi lahko temu rekli. Tisti, ki samoiniciativno ne pripelje na fakulteto nobenega projekta, ne 'plača' ničesar, tisti, ki pripelje v hišo lasten svetovalni projekt za gospodarstvo, plača za to samoiniciativnost.”

> Nastajajo pri tem problemi?

“Slaba volja zagotovo. Najprej se moraš sam s podjetjem dogovoriti, da boš kaj naredil, zatem je to finančno ovrednoteno, potem ti nekaj pobere fakulteta. Če ti z davkom še polovico pobere država, ugotoviš, da ti na koncu ostane relativno malo.”

> In motiva ni več …

“Seveda. Motiv izpuhti. Če pa že ne izpuhti, posameznik išče druge, bolj neposredne oblike, ki zaobidejo fakulteto. Oblika tega sodelovanja z gospodarstvom ni bila institucionalizirana. Vir je bil, kot sem že rekel, posameznik. In motiv tega je bila posameznikova nagrada, če hočete.”

> Imate kakšen načrt, da bi to uredili?

“Seveda imam. To je ena izmed nujnih stvari, ki jih je treba urediti, vendar tega ni mogoče narediti z danes na jutri. To bomo uredili v treh, štirih letih. Fakulteti je treba postaviti še en sistematični steber. Steber, ki ga imamo, je povezan z javnim denarjem, naše programe pa bo nujno treba usmeriti še v povezovanje z gospodarstvom, kar je posledično povezano z raziskovalnim delom. Drugi steber pomeni povezavo s trgom. To je nujno.”

> Pomeni to tudi vpisovanje tujih študentov?

“Fakulteto je treba v vsakem primeru internacionalizirati.”

> Zakaj?

“Vam bom povedal, samo pred tem vam moram povedati nekaj stvari. Kot je trenutno vzpostavljen način financiranja v visokem šolstvu, je tako rekoč skoraj vseeno, ali imaš sto študentov ali tisoč. Dobiš približno enako. Današnji vtis o številu študentov ni tako zelo povezan s tem, koliko denarja dobimo. Na srednji rok že. Če bomo vpisovali vedno manj študentov, se bo seveda poznalo. A s tega vidika je domač bazen študentov še vedno dovolj velik za vpis zadostnega števila študentov, da dobimo denar, ki smo ga dobivali zadnje štiri leta in ga bomo še naslednje štiri. Da bi povečevali število študentov, torej ni pametna smer, ker nam finančno nič ne pomeni. Finančno nam pomeni, če smo v svoje študijske programe sposobni pritegniti tuje študente in ponuditi specializirano izobraževanje zaključenim skupinam.”

> Zdaj prodate podiplomski študij?!

“Za zdaj zaračunamo šolnino samo za doktorski študij. Doktorski študij je plačljiv, vendar je obseg majhen, vpišemo dvajset študentov ali pa še to ne. Doktorski študij je tudi študij, ki ga vsaka normalna fakulteta potrebuje. To ni študij, ki bi ti prinašal ekonomsko zaledje, pač pa prinaša celostno podobo fakulteti, imidž, če hočete, nekaj, s čimer se predstavljaš kot resna raziskovalna ustanova. Doktorski študij je nekaj, kar je treba iz tega segmenta pridobivanja denarja v celoti umakniti.”

> Kaj torej pomeni prodati programe?

“Če nam uspe bolonjska programa 1 in 2 ponuditi tujim študentom, pri čemer lahko zaračunavamo šolnino. Se pravi, da jih ne bi vpisovali v naše redne programe, za katere smo javno financirani, temveč bi ob rednem študiju za tuje študente uvedli plačljiv študij. Na to smo praktično obsojeni. In tu bomo morali uspeti.”

> Najbrž imate pri tem veliko težav, pri oblikovanju zakonodaje, na primer, ki ni ravno naklonjena tovrstni iznajdljivosti in ekonomičnosti?

“Gre za nujo. Predlagana zakonodaja glede tega morda res nekoliko zapira vrata, a ta zakonodaja niti še ni v formalnem postopku. Postopek usklajevanja in spraševanja po mnenjih je še relativno dolg. Mislim, da bo zakonodaja to dopuščala. Internacionalizacija visokega šolstva je nujnost, pa ne z vidika visokega šolstva, pač pa z vidika družbe. Čeprav so se v javni razpravi o zakonu o visokem šolstvu pojavile posamezne ideje ali rešitve, jaz sam tega ne jemljem kot nekaj dokončnega. Prepričan sem, da zakonodaja internacionalizaciji visokega šolstva ne bo zapirala vrat.”

> Ne morem se znebiti občutka, da si univerze in druge visokošolske institucije same zapirajo vrata, ker jim je življenje z javnim denarjem lagodnejše ...

“Ne razumem vas dobro.”

> Vzemiva Univerzo v Ljubljani. Del denarja ji namenja država za izvajanje programov, del ga dobi iz izrednih vpisov. Zdi se mi, da v tej instituciji velja prepričanje, da jih je država dolžna financirati ...

“To imate zagotovo prav. To je mnenje še marsikoga v akademski sferi. Toda to ni nič čudnega. A je tu več vprašanj. Eno je zagotovo vprašanje pozicije Univerze v Ljubljani.”

> Je univerza nacionalnega pomena …

“Tudi Univerza na Primorskem je nacionalnega pomena. Nobenega razloga ni, da bi ga ne imela. Če že za nič drugega, zaradi Primorske. Če pogledamo ekonomski potencial Slovenije, je popolnoma jasno, da je v celoti javnega denarja premalo. Tako ni mogoče pričakovati ne za Univerzo v Ljubljani, ne za Univerzo na Primorskem, ne za državo, da bo tega denarja več. Iz tega naslova, o katerem sva govorila, pa bi generiral denar, ki bi bil neodvisen od javnih financ. Vsi dekani in vsi trije dosedanji rektorji na Univerzi na Primorskem so imeli to noto internacionalizacije univerze v svojih programih, nikoli pa ni bilo to podoživeto. V program lahko marsikaj napišeš, pa ostane prazna beseda. Se pa dobro sliši, ker se mora slišati. A zdaj smo začutili, da denarja ni več. Podobno smo doživeli v ekonomiji. Ne moremo se več zadolžiti, ker banke nimajo denarja. In smo šli na tuji trg.”

> Bi bila lahko univerza ustanovljena na ideji materializma?

“Za univerzo ni dobro, da bi bila ustanovljena na ideji materializma. Na ideji materializma se ustanavlja podjetja, univerza se ustanavlja na ideji izobraževanja, raziskovanja in tako naprej. Je pa res - za vse to potrebuje materialno podlago.”

> Internacionalizacija univerz odpira vprašanje položaja slovenščine na univerzi. Bojazen, da bi jo v podiplomskem študiju, predvsem doktorskem, zamenjala angleščina, ni povsem neutemeljena. Kakšen je vaš odnos do tega vprašanja?

“Znanost je univerzalna, ne ločuje med jeziki. Z vidika razvoja slovenskega jezika pa se mi zdi pragmatična rešitev, da bi na primer doktorska disertacija, če je napisana v tujem jeziku, vsebovala prilogo v slovenskem jeziku, posebej z vidika terminoloških dilem pri posameznih strokovnih izrazih. Vsaka slovenska univerza pa je dolžna razvijati slovensko znanstveno terminologijo.”

> V javnosti se v razpravah pojavlja veliko nasprotij okrog zasebnega šolstva. Kakšno je vaše stališče glede javnega in zasebnega šolstva?

“Ne nasprotujem zasebnemu visokemu šolstvu, vendar ne v nedogled na račun javnega denarja.”

> Kaj pa študenti? Kako se počuti profesor, ki izobražuje ljudi, ki bodo težko dobili službo?

“Problem zaposljivosti mladih diplomantov ni problem od včeraj, ampak se z njim soočamo že dolgo. Ko je na primer marca letos našim študentom predaval predsednik države Borut Pahor, je bilo zaznati veliko število vprašanj o tem, kaj lahko država naredi za mlade. Samo čakanje na državo pa ne bo obrodilo sadov. Kdor čaka, da mu bo država zagotovila delo, tvega, da mu država ne bo zagotovila niti pokojnine.”

MAJDA SUŠA

---