Malo več manj
Komentarji
23. 05. 2014, 17.59
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 07.10
Ko imaš vsega preveč, si zaželiš “malo več manj” vsega. Tudi volilnih kampanj. Volilna kampanja za Evropski parlament je pri koncu. Okus, ki ga pušča za sabo, je okus naravne katastrofe, ki naj bi se nam zgodila po 25. maju. Malo več manj krize, malo več manj oderuške Evrope, malo več manj migrantov, ki ogrožajo naša delovna mesta: to je nekaj konkretnih zamisli, ki smo jih slišali.
Zanimiva plat evropskih volitev je, da odslikavajo stanje duha v posameznih državah unije, obenem pa izražajo tudi duha, ki vlada po celotnem kontinentu. In ta ni najbolj spodbuden. Kdor živi ob meji, ima srečo ali nesrečo, da lahko pogleda skozi okno in ugotovi, kaj dela sosed. Če se mu ljubi, če je motiviran, če ni telebansko usmerjen in ne misli, da se svet začne in konča pri njegovem vrtičku. Evropske volitve bi morale biti priložnost, ko vsak vsaj za en trenutek pomisli na svojega soseda. Evropska unija je navsezadnje konglomerat sosedov, ki si podajajo roko tam, kjer so nekoč stale rampe. Vendar niso roke to, kar si te dni podajajo politiki, temveč pregrade, rampe. Od Londona do Rima je volilna kampanja v znamenju nacionalnih populizmov. Jedro politične retorike udeležencev kampanje sloni na rušenju tistega, kar je najpozitivnejša plat Evropske unije: skupnega prostora za svoboden pretok delovne sile in migrantov, skupne evropske valute. Tako v Franciji kakor na Nizozemskem in v državah na jugu Evrope je vse bolj slišati glas nacionalistov, ki prisegajo, da hočejo v Evropski parlament, kjer nameravajo rušiti Evropsko unijo. Kar je protislovje. Svojevrstno protislovje je tudi, da nezaupanje v evropske inštitucije v bistvu ni samo rezultat gospodarske krize, temveč v veliki meri nesposobnosti politikov, da bi presegli nacionalne apetite. Očitno politiki, ki kandidirajo za evropske poslance, kandidirajo bodisi za dobro plačo bodisi zato, ker se jih njihove “centrale” hočejo znebiti.
Volilna kampanja pri nas je potekala v senci vladne krize in že tradicionalne ideološke delitve na leve in desne. Eni v Evropski uniji vidijo leglo kapitalistov, drugi pa priložnost za obračunavanje na domačem dvorišču prek evropskih inštitucij. Skupni evropski prostor je očitno lahko kvečjemu igrišče za napihovanje naših egov. Morda je to naša narava: kadar nam ponujajo več, se omejimo na nekaj, kar nas loči od drugih. Škoda, da združujejo le naravne katastrofe.