Meso z istrskim poreklom

Hrastovlje so majhna vas pod Kraškim robom v koprskem zaledju, a znana daleč naokrog, saj je domačin, kipar Jože Pohlen pred desetletji v tamkajšnji taborski cerkvi sv. Trojice odkril freske iz leta 1490, delo Janeza iz Kastva, ki upodabljajo mrtvaški ples.

Odpri galerijo

V zadnjih letih so domačini povezali ponudbo kraja, da lahko obiskovalci, ki jih je več kot 50.000 vsako leto, Hrastovlje doživijo bolj celovito.

“Ljudi vse bolj zanima podeželje. Hrastovci smo stopili skupaj in vztrajamo,” je zadovoljna Orjana Trček, ker so v domačih Hrastovljah z enotno vstopnico povezali doživetja v okoliških vaseh pod Kraškim robom in obiskovalcem od blizu in daleč, ki prihajajo občudovati hrastoveljski mrtvaški ples, ponudili možnost, da vidijo, doživijo in okusijo zanimiv svet, kjer se stikata Istra in Kras.

Več priložnosti za obiskovalce, med njimi so od letos tudi potniki z velikih ladij, ki se zasidrajo v Kopru, je obenem več priložnosti za domačine.

“Konec tedna gremo še po kraškega ovčarja, da bodo pri nas vse živali, ki bodo na ogled v Parku avtohtonih živali in rastlin,” pove Orjana Trček. V okviru mednarodnega projekta BioDiNet, mreže za varovanje biotske raznovrstnosti in kulturne krajine, društvo Boškarin v sodelovanju s koprsko občino ureja park, v katerem je že čebelnjak s kranjskimi sivkami, okrog njega pa se pasejo pramenke, istrske ovce, drežniške koze, istrski osli, dva boškarina in krškopoljski prašiči. Namen parka je predvsem vzgojni, da bodo šolarji in nasploh mestni ljudje spoznali avtohtone slovenske pasme domačih živali v naravnem okolju. Okrog parka je speljana učna pot, vanj bodo namestili tudi opazovalnice, še letos pa zasadili domače sadne vrste.

Park avtohtonih živali

Prvi sosedje parka, ki se razprostira nad cesto pred vasjo, so prav Trčkovi. Dolgo so bili doma v mestu, na zemljišču pred Hrastovljami, dediščini Mirande Trček, pa so zasadili vinograd in postavili lopo. V začetku osemdesetih se je Gabrijel Trček odločil za prašičerejo in postavil hlev za 60 plemenskih svinj, da so letno vzgojili približno 1000 prašičkov za nadaljnjo rejo. Iztok Trček, njun sin, današnji gospodar, postaven dvometraš in nekdanji košarkar, je po končani pomorski šoli odšel v vojsko, namesto med ladijske motorje pa po njej med prašičke.

“Do leta 1995 je bila naša kmetija prašičerejska. Zaradi vodovarstvenega pasu se nismo mogli širiti, zato smo prilagodili vzrejo prašičev in se odločili še za prosto vzrejo krav dojilj,” razlaga Iztok.

Ob njivah z raznovrstnimi žitaricami in travnikih v dolinah so najeli pašnike pod Kraškim robom in po prašičerejskih šli še skozi govedorejska učna leta. “V nekaj letih so se živali prilagodile, sami smo se navadili, selekcionirali smo bike in uskladili telitve,” pove. Čreda se je širila, danes je v njej približno sto govedi mesne pasme charolais. Pasejo se pod Kraškim robom od Zanigrada do Rakitovca, vsaj enkrat dnevno pa jih gre nekdo od Trčkovih pogledati.

Preskakovanje ovir

Ob prašičih in govedu je od lani na kmetiji tudi drobnica, ovce in koze. Nosilec te dejavnosti, ki je prav tako namenjena prireji mesa, je Miha Trček, njegov mlajši brat Gašper, absolvent agronomije, pa se bo kmetovanju povsem posvetil po zaključenem študiju.

Pred petnajstimi leti je Miha za rojstni dan dobil bosanskega konjiča in se navdušil za jahanje. Kmalu je dobil novega konja, ujahano Gvendo, in z njo začel trenirati preskakovanje ovir. Redno hodi na tekmovanja, predvsem v Italijo, okrog konj pa mu največ pomagata brat Gašper in veterinar Anton Pečovnik, ki ima pri Trčkovih dva tekmovalna konja, ki ju jaha Miha. Na kmetiji je sicer 15 konj, večina jih je pri Trčkovih v pensionu. Da pa Mihi ni treba več na treninge v Prestranek, so manežo naredili kar doma.

Prodaja na dvorišču

Trčkovi redijo živali za zakol, meso prodajajo doma. Govedino in meso drobnice sveže, prašiče pa predvsem predelane v istrske suhomesnate izdelke. “Najbolj zagatno je, ker nikakor ne moremo priti do zemljišča in dovoljenj za lastno klavnico za prašiče in drobnico. Ne le, da je do Krepelj pri Dutovljah ali do Postojne daleč, tudi časa gre preveč,” odstre Iztok Trček največji žulj. Ve, da bo v Hrastovljah zaradi vodovarstvenega režima težko postavil obrat, a ga oddaljenost nekaj kilometrov ne bi motila.

Kmetija Trček je v slovenski Istri edina registrirana za predelavo mesa v klobase, pršute, panceto in vratovine. Iztok Trček je tudi član mešane slovensko-hrvaške komisije, ki išče rešitev za uveljavitev zaščitene označbe istrskega pršuta. Slovenija je namreč dala ugovor pri evropski komisiji na ekskluzivno hrvaško poimenovanje za istrski izdelek. “Dobro nam kaže, prej kot v dveh letih bomo lahko ponudili certificirane pršute,” pravi Iztok Trček. Meso bo smelo biti sicer le od prašičev hrvaškega porekla, a bodo za Trčkove pršute dopitani doma. “Zrel pršut bo takšen, kot so bili tukaj nekoč: suh bo tehtal vsaj sedem kilogramov, zorjen bo najmanj 15 mesecev, bo brez kože in maščobe,” povzame Trček specifikacijo, kakršna je romala tudi v Bruselj.

Upa, da se mu bo pri sušenju pršutov pridružil še kakšen pridelovalec, da v slovenski Istri ne bo povsem sam. Računa na turistične kmetije, ki lahko na leto do trideset prašičev za lastno porabo pod predpisanimi pogoji zakoljejo doma. “Upam, da bomo tudi mi uredili ta problem,” se še enkrat vrne h klavnici.

“Vse kar pridelamo, prodamo sproti. Večino na dvorišču, suhomesnati izdelki pa gredo odlično v prodajo tudi v trgovinah Agrarije,” je zadovoljen.

Trčkovi orjejo precej dolgo zapuščeno ledino. Istrske klobase, pršuti, pancete in vratovine z njimi postajajo otipljiv lokalni pridelek, sicer so bolj kot ne mit in dobro varovana skrivnost ljubiteljskih pridelovalcev.

Prosta reja živali ima v slovenski Istri ob vrhunskih kulinaričnih izdelkih še eno dodano vrednost: krči namreč vse preveč zaraščeno in zapuščeno krajino Kraškega roba.

SAŠO DRAVINEC

---