Besede so premalo
Že desetletje sta slovensko zdravstvo in zdravstveni sistem najpomembnejši temi razprav. Tistih na strokovni ravni, onih v parlamentu in celo v gostilnah.
Vsakdo (torej večina), ki meni, da se na zdravstvo vsaj malo spozna, ima svoj pogled na nujne ukrepe, ki bi zagotovili vsem všečno zdravstvo. Torej socialno pravično, javno, kakovostno, vsem enako dostopno, nič dražje od sedanjega, brez privilegijev.
Poplave besed o nujni reformi in pravicah so ljudje že do grla siti. Pa se še kar vrstijo in stopnjujejo. Ob tem je jasno, da je zdravstvo že skoraj pod vodo in ne prenese več pametovanja ter eksperimentiranja.
Prav slednjega je bilo vsa ta leta že preveč. Z vsako vladno koalicijo in novim zdravstvenim ministrom se je razprava o reformi na novo odprla. Vsakič so predstavljali (vmes tudi dobre) nove zamisli in vsakič se je vse zaustavilo pred ali v parlamentu; kjer poseda vsaj tretjina istih poslancev ...
Zdaj, ko je vrag odnesel šalo in so nujni edino kirurški rezi (in šivi), pa se v ljudeh krepi strah, da si kmalu nujnega zdravljenja - vsaj tisti z roba preživetja - ne bodo zmogli sami doplačati. Tudi vesti o izgubah v bolnišnicah kar dežujejo. Tako kot tiste o zmanjšanju denarja za njihovo delo; letos ga je že za pet odstotkov manj.
Tudi govorice, da bo reformirano zdravstveno zavarovanje kmalu obremenilo žepe ljudi, so vse glasnejše. Kot tudi tiste, da v obubožanih bolnišnicah že zmanjkuje povojev, rjuh, opornic, zdravil ...
Sedanji zdravstveni minister bi rad spravil pod streho vsaj del reformne zakonodaje, a ima nasproti trdo fronto. Ob tem mu državna zdravstvena zavarovalnica grozi celo s 315-milijonsko izgubo čez tri leta, najavlja bankrot sistema in obljublja svojo reformo.
Le kje, za vraga, so vsi bili doslej, da ne govorijo istega jezika? In kje so uradniki, ki so leta izumljali predloge ukrepov in bili za to plačani? Časa zmanjkuje. Koliko “pametovalcev” ve, da so zdaj zares nujna dejanja?