Z vsemi zobmi do vrha
Natančen kot švicarska ura, so rekli nekoč, ko smo imeli čas lepše odmerjen kot je danes. Njihove ure, noži, siri in čokolada so paradni izdelki, prepoznavni po celem svetu. Doma in po svetu pa dober sloves uživajo njihove banke in železnice. Nam so ljubše železnice in neokrnjena visokogorska okolja, v katera nas pripeljejo.
Švica po velikosti sodi med manjše srednjeevropske države, ima nekaj manj kot osem milijonov prebivalcev, razdeljena je na 26 kantonov, njihov uradni jeziki so nemščina, francoščina, italijanščina in retoromanščina. Država slovi po nevtralnosti. Švica je izredno bogata in urejena dežela, ima tudi veliko zgodovinske zapuščine ter številne naravne lepote, kot so ledeniki in visokogorja ter doline in jezera, ki pa so kljub turizmu ostala skoraj neokrnjena. Na atraktivne vršace pa se je možno povzpeti z vzpenjačami ali zobato železnico, saj je prav Švica prepredena z železniškimi progami. V osrednjem delu države blizu čudovitega mesta Luzern pelje zobata železnica do legendarnega kraja in najlepšega vrha - Pilatus, ki se dviguje 2067 metrov visoko. Železnica ima tudi največji naklon v Evropi.
Za 54 evrov, kolikor danes stane vozovnica za vzpon in spust, se boste popeljali z železnico, ki je prvič s parno lokomotivo že leta 1889 popeljala obiskovalce na vrh Pilatusa. Vlak vozi od maja do novembra (odvisno od snežnih razmer), vožnja traja približno 40 minut ter ponuja slikovit pogled na gore in daje občutek, da se jih lahko dotakneš. Vrnitev v dolino omogoča vzpenjača, ki se spusti po drugi strani hriba v dolino, kjer tla prekrivajo travniki, poraščeni z alpskim cvetjem. Na jugu Švice pa v 30 km dolgi dolini Nikolaital na koncu leži mestece Zermatt. Nad dolino kraljuje po svoji obliki vsem znana gora Matterhorn, ki se dviga 4478 metrov visoko. Najlepši pogled nanjo se ponuja, če se vzpnemo z gorsko železnico na greben Gornergrat, ki leži južno, po njem se imenuje tudi gorska proga, ki pelje na vrh. Za 65 evrov, kolikor stane vozovnica v obe smeri, vas zobje zobate železnice popeljejo po progi, po kateri vlak vozi celo leto in je dolga kar 9 kilometrov ter se vzpne 3089 metrov visoko. Med vzponom mimo neokrnjene narave, s slapovi, srnami in svizci na vsakem koraku, bi skoraj dobili občutek, da je vse “švicarska štimunga”, pa ni res tako. Ko pridemo do vrha razgledne ploščadi, ki se dviga malo čez 3100 metrov, se odpira panoramski pogled na ledenik Gorner in dominantni Matterhorn. Na višini 3100 metrov nad morjem je zrak čist, a že bolj redek, zato je vsak naš korak skoraj tako težaven kot bi nosili dodatno breme.
NADA ŠPACAPAN