Ujetniki normativov
Incidenti v nedavno odprti podružnici ptujskega doma upokojencev v Olmu odmevajo med svojci dementnih bolnikov na tamkajšnjem oddelku. Načenjajo pa tudi zahtevna strokovna in povsem človeška vprašanja.
Namreč: zakaj so normativi za tako težko bolezen tako ohlapni? Zakaj je stroka tako počasna, da jih ne zahteva bolj odločno? Zakaj so tisti, ki krojijo normative, tako togi? In, navsezadnje, zakaj je naša družba tako brezbrižna do demence in starostnikov?
Svojci teh bolnikov so komaj dočakali odprtje tega doma. Kljub zasoljeni ceni so bolne sorodnike - misleč, da bodo v dobrih rokah - skušali čim prej spraviti na varno. Že res, da gre za zdaj za porodne krče po odprtju doma, za, upajmo, le začetniške težave, ki jih bodo kmalu odpravili. Na podlagi porajajočih se izkušenj bodo delo pač morali prilagoditi razmeram, bolnikom in, upajmo, uspeli zaposliti dovolj kakovostnih moči.
Demenca ima, podobno kot rak in druge težke bolezni, nešteto obrazov. Pri vsakem bolniku se kaže po svoje - eni zmedeni tavajo in ne poznajo več niti najbližjih, drugi ždijo in so neodzivni, spet tretji so agresivni, vsi pa so izjemno nepredvidljivi in zato povsem neprepoznavni ... Prav zato potrebujejo nenehno skrb, nego in zlasti nadzor. Prav zato jih svojci ne morejo in ne smejo pustiti same doma. In prav zato jih pošiljajo v domsko oskrbo.
Tam pa so, tako kot vse dejavnosti, ujeti med normative in skrb za zaslužek. Kajti, kakovostne negovalce in drugo strokovno osebje je treba pač plačati. Četudi se sliši tisoč evrov mesečne oskrbnine veliko, so v ta znesek poleg hrane in pranja posteljnine zajeti še strokovna nega, varovanje in nadzor. Račun se tudi tu mora iziti ...
Preseneča pa, da stroka premalo odločno zahteva ustrezne normative za to delo. In, kar je še manj razumljivo, da se ne zganejo tisti, ki jih predlagajo in o njih odločajo. Kajti, vsi se staramo in stopamo po poti demence. Vsi si tedaj želimo dobro oskrbo.