Oljčno ali olivno olje?

Slovenci smo vesel in veder in garaški narod, smo pa tudi prepirljivo ljudstvo. Zmerom hočemo imeti vsak svoj prav, tudi kadar gre samo za jezik. Še o olju, ki ga stisnemo iz žlahtnih oljk, eni trdimo, da je olivno, drugi, da je oljčno. In ob imenu za stiskalnico, ki se ji domače reče torkla, se “torklarji” na “torkljarje” jezimo, da se ne piše torklja, ampak torkla, torkljarji pa torklarje učimo, da se prav zapiše torklja, ne pa torkla. Tako nam zmeda v zmedi veča zmedo.

Dva zapisa istega pojma, torkla in torklja, ki označujeta stiskalnico za olje in prostor, kjer oljke meljemo in stiskamo, nas ne bi smela gnati v drobne spore, ki se radi izcimijo v velike spopade, saj ima naš jezik množico primerov, da besedo z enim samim pomenom zapisujemo na dva načina, pa nas to ne moti: spet in zopet, sedaj in zdaj, bedeti in bdeti, izbrisati in zbrisati, volilec in volivec ipd. Zagovorniki stroge enotnosti v knjižnem jeziku staro ljudsko izposojenko torkla prištevajo k imenom za orodja, ki imajo obrazilo -lja, kot so greblja, dudlja, krevlja, žvrklja, troblja, narečni šeflja (zajemalka) in kuhlja (kuhalnica), pa še katera, a jih knjižni jezik niti ne premore v izobilju. Zato zahtevajo, naj se tudi primorsko-istrska narečna torkla zapisuje kakor torklja. Drugi pa pri ljudskih samostalnikih, ki živijo po narečjih, pustijo prednost živemu izgovoru, zato jih dovolijo zapisati tudi po ljudsko: torkla, žvegla, grebla ali celo kuhla (kuhalnica) in šefla. Oba zapisa torej, torkla in torklja, sta utemeljena, zato naj mirno spijo torklarji in torkljarji (pa hude žene torke ali torklje in z njimi Torkarji), prepirati se jim ni vredno. Nič kaj bolj primernega ne bomo odkrili, kot sta torkla ali torklja, v obeh zapisih istega pomena.

Oljčno ali olivno, nič redilno, zdravilno

Bolj zapleteno pa je nesoglasje o pomenu oljke in olive, ki po mnenju nekaterih poimenujeta oboje: oljka je drevo in sadež, pa tudi oliva je drevo in sadež. Po mnenju drugih, spet le nekaterih, je oliva samo sadež, oljka pa samo drevo. Tretjim, a bolj redkim nekaterim, pa naj bi, nasprotno, oliva pomenila le drevo in oljka samo sadež. Zapleteno. Zato poglejmo, katerim nekaterim, prvim, drugim ali tretjim, naš jezik in njegova zgodovina pritrjujeta, da imajo prav ali vsaj bolj prav.

Sprehodimo se po poti, po kateri se je beseda oljka za drevo in sadež priselila k nam. Njeno prvotno ime se je porodilo neznano kje v vzhodnem Sredozemlju. Morda pri trgovskih Feničanih na obalah Palestine ali v govorici faraonskih Egipčanov ob bregovih reke Nil ali pa med Babilonci in Asirci v Mezopotamiji ob Evfratu in Tigrisu. Prvi so jo zapisali stari Grki. Homer je oljko opeval že 800 let pred našim štetjem in hvalil prebivalce Egejskega otočja, ker so jo z ljubeznijo gojili in živeli zdravo z njenim oljem v kuhinji in na jedilni mizi. Rekli so ji “elaia”, njenemu olju pa “elaion”.

Rimljani, ki so mnogo dobrega podedovali ali pa skrivaj odnesli od Helenov, so od njih prevzeli tudi oljko z njenim oljem vred. Oljki so rekli “olea” ali “oliva”, olju pa “oleum” (ljudsko “olium”) ali “olivum”.

Iz starorimske latinščine se je ime za oljko - zaradi njenega olja, nič redilnega, a zelo zdravilnega - že zgodaj preselilo med vse narode in v njihove jezike po Evropi. Svoje ime za njeno olje so germanski Goti zapisali že v 4. stoletju; rekli so mu “aléw”. V stari slovanščini so olju po latinskem “oleum” pred kakimi 1400 leti rekli “olej”, v Ciril-Metodovi cerkveni slovanščini pa so ga po latinskem “olium” pred kakimi 1100 leti zapisali “olij”. Srbi in Hrvati mu pravijo ulje, Čehi, Poljaki in Rusi olej, Slovenci pa olje. Zelo podobno ga imenujejo tudi romanski in germanski Evropejci: Italijani olio, Španci oleo, Francozi huile, Angleži oil in Nemci Öl.

V vsakem oljčniku za las drugače

Pri poimenovanju oljke kot drevesa (in kot sadeža) so bili ustvarjalni Rusi, Srbi in Hrvati, ki rastlini in sadežu ne rečejo samo po rimsko oliva, ampak tudi po slovansko maslina, ki jo Slovenci poznamo po kratici SMB za barvo vojaške obleke (sivo maslinasta boja). Poljaki, Čehi in Slovaki so bili bolj pri lenih za iskanje kakega slovanskega imena, in so zadovoljni kar z latinsko olivo za drevo in sadež.

Dovolj izvirni smo bili Slovenci, pa z nami še Istrani in Dalmatinci, saj smo pri latinski besedi oliva tujo končnico -va zamenjali z domačinko -ka in iz olive ustvarili ponašeno besedo: najprej olíka, potem oljíka in še potem óljika. A ko smo manj slišen nepoudarjeni i v besedi oljika bolj zamomljali kot izgovorili in ga do pol pojedli, nam je od oljike ostala le še oljka. Istrani in Dalmatinci, ki ji i-ja niso snedli, ji še danes pravijo uljika. Obe, uljika in oljka, imata po narečjih od Goriških brd prek Istre in ob morju v dno Dalmacije mnogo najrazličnejših poudarkov in izgovarjav: ólika, ulíka, úlika, uoljka, vuoljka, voljka, julka in dalje v nedogled, v vsaki krajini ali tudi oljčniku za las drugače.

Jezikovni posebneži

A Slovenci smo jezikovni posebneži in se ne znamo rešiti površnosti, da večinoma uporabljamo enako ime za rastlino in njen sadež. Ko zapišemo ali izgovorimo kosmulja, lesnika, češnja, sliva, češplja, hruška, breskev, mandarina, jagoda, krompir, proso, pšenica, oves, ječmen, ajda, ribez, šipek, brusnica, koruza, malina, kostanj, oreh, tepka, kutina, kumara, marelica, figa ali buča, ni nikomur jasno, kaj je mišljeno: ali na primer češnja kot drevo ali češnja kakor češnja s češnje. Vsi ti samostalniki nam ponujajo vsak po dva pomena: za rastlino in njen sadež; češplja in tepka v kaki zamerljivi zvezi pa celo po tri. Prav osamljeni in skoraj že izjemni so primeri, da imata sadež in drevo različni imeni: jablana in jabolko, leska in lešnik, dren in drnulja, črni trn in (v Istri) brumbola ali (drugod po Sloveniji) oparnica, bukev in žir, hrast in želod.

Oliva je iz knjižnega, ne iz živega jezika

Med takimi, ki imajo eno samo ime tako za sadež kakor za drevo, je tudi oljka. Ko zapišemo ali izrečemo besedo oljka, ni nikomur jasno, ali mislimo drevo ali žlahtni plod na veji, dokler na eno ali drugo ne pokažemo z iztegnjenim kazalcem. Zato se nekateri zadnja desetletja navdušujejo, da bi bilo lepo, ko bi za oljčni sadež uporabljali izvirno latinsko (italijansko, nemško) ime oliva, za oljkovo drevo pa udomačen samostalnik oljka. Vendar je takšno ločevanje oljke od olive ustvarjeno umetno in nima opore ne v narečjih ne v zgodovini našega jezika. Od protestantov v 16. stoletju dalje namreč pišemo le besedo oljka za drevo in sadež. Kdor danes pravi enemu ali drugemu oliva, se je tega naučil iz knjižnega, ne iz živega jezika.

Olivo smo uvozili v pločevinkah in steklenicah

Besedo oliva poznajo vsi evropski narodi, zato se lahko kot mlada knjižna izposojenka zadnja desetletja tudi v slovenščini brez težav ustopa poleg oljke, naše davne domačinke. A ji ne dodaja novega pomena, če ji ga ne pripišemo mi sami. Obe, knjižna oliva in ljudska oljka, sta lahko ime tako za oljkovo drevo kot za oljkov sadež. Tako je zapisano tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika iz let 1970-1991 in v Slovenskem pravopisu iz leta 2001, čeprav ne zanikata možnosti, da bi oliva pomenila samo sadež.

Kako se je oliva kot novinka pravzaprav na novo priselila k nam, ko pa smo jo že pred davnimi stoletji v daljnem srednjem veku z obrazilom -ka predelali v oljko? Sami smo jo pred desetletji uvozili z oljčnim oljem v pločevinkah in steklenicah, na katerih je pisalo po italijansko “Olio d'oliva” ali po nemško “Olivenöl”. Ker za domače oljčno olje iz Istre in Primorske tista leta nismo morda niti vedeli - saj česar ni v prodaji v trgovini, tega Janez ne pozna - smo uvoženemu olju rekli, da je olivno. In sklepali: če je bučno olje iz buč in sončnično iz sončnic, ni vrag, da olivno ni iz oliv. Nekateri pa so še dodali, da iz oliv z oliv. Pa smo dobili zmedo, dvojno dvojnost: oljko, ki pomeni sadež in drevo, in olivo, ki prav tako lahko pomeni sadež in drevo.

Slovenščina številna “oljčna” imena vse od Trubarjevih protestantov dalje izvaja iz besede oljka, ne iz olive. Zato v prevodih biblije, ob katerih smo se opismenili, beremo o Oljski gori, ne o Olivni gori, in o golobu, ki se je na Noetovo barko vrnil z oljčno, ne z olivno vejico v kljunu kot dokazom, da je božja jeza mimo in je vesoljnega potopa konec. Celo goriški slavček, pesnik Simon Gregorčič, ki je kot razgledan izobraženec poznal italijansko olivo, svoje znamenite ode v čast “oljkovemu drevesu” ni naslovil “Olivi”, ampak “Oljki”. Pa tudi naši obmorski pridelovalci oljčnega olja so si izbrali ime po ljudski oljki za svoje “Društvo oljkarjev Slovenske Istre”. In - dulcis in fundo, sladko na dnu - naše ekstra deviško oljčno olje je kot prvi pridelek slovenskega kmetijstva na ravni EU zaščiteno in registrirano z imenom oljčno, ne olivno olje.

Olivar, olivarstvo, olivnik, olivje ...

Zato bi danes čudno zazvenelo, ko bi ob besede, izvedene iz oljke, zapisali še besede, izvedene iz olive: olivarja za oljkarja, olivarstvo za oljkarstvo, olivnik za oljčnik, olivarski za oljkarski, olivino za oljkovino, olivje za oljčevje, olivnico za oljčnico, olivno nedeljo za oljčno (cvetno) nedeljo, olivno vejico za oljčno vejico. Vse te novinke bi dišale nedomače kot med jagodami smrdljivec “šuštar”.

Od besed, ki so izvedene iz olive, zvenijo res domače samo trije pridevniki: oliven, olivnat in olivast. Zakaj? Ker v povezavi z barvo vnašajo v naš jezik nekaj novega pomena, ki ga pridevniki oljkov, oljčen in oljkast ne zadenejo tako natančno. Po nemški oznaki, da je npr. ozadje na sliki “olivenfarbig” (olivne, olivnate ali alivaste barve), so jih prinesli k nam in jih podomačili pravzaprav slikarji, ki so se šolali na nemških (München) in avstrijskih (Dunaj) akademijah. V vseh drugih zvezah so že od protestantov dalje udomačene pridevniške besede oljski, oljkov, oljčen, ne pa oliven ali morda olivov in olivski.

To nam o rabi in pomenu samostalnikov oljka in oliva z njunima pridevnikoma oljčen in oliven razodevajo zakoni in zgodovina našega jezika. V ljudski, živi govorici in enako v knjižnem jeziku sta široko uveljavljeni besedi oljka in oljčen. Besedi oliva in oliven sta novodobni uvoženki iz italijanščine in nemščine in sta v rabi le v publicističnem pisanju in meščanskih govorih. V rabi sta si izborili prednost ljudski besedi oljka in oljčen; pridevnik oliven jima je enakovreden le, ko označuje barve.

Skupaj širimo besedni zaklad

Spoštovane bralke in bralci, oljkarice, oljkarji in drugi, da bi spoznali in ohranili čim več ljudskih, živih, domačih, narečnih izrazov o oljki, zapišite vse vam znane besede o njenem gojenju, obiranju njenih sadežev, o delu v torklah, različnih orodjih in pripravah v oljarnah, o starih kamnitih posodah za olje, o uporabi olja itd. itd. Vsaki pa dodajte še razlago njenega pomena. Zbrane besede (s kratkimi podatki o sebi kot zapisovalcih) pošljite na joze.hocevar@primorske.si ali na J. H., OF 12, 6000 Koper). Z vašimi razlagami jih bomo objavili v našem časopisu.

JOŽE HOČEVAR, slavist

---