Podvodna fotozgodba: Leščurje je rešila pravočasna zaščita

Za vse, ki se spominjajo časov, ko naša morska obala še ni bila tako zelo pozidana, plaže pa še niso bile tako sistematično pokrite z betonom, je leščur školjka mladosti. Otroci so kar tekmovali v tem, kdo bo našel največjega, bilo jih je v izobilju, pa še v plitvih vodah so se zadrževali.

Če pa je kdo v njem odkril še “biser”, je bilo zmagoslavje popolno. Seveda ni šlo za prave bisere, a kot vsaka školjka, je tudi leščur kamenčke, ki so slučajno zašli v njegovo notranjost, prekril s školjčno oblogo.

Leščur je danes zaščiten kot ogrožena živalska vrsta. Verjetno ne zaradi otroških iger; prej zaradi industrije spominkov, izdelanih iz leščurjevih lupin, velikih in malih škatel, ki so nekoč polnili poletne stojnice v turističnih krajih.

Danes si lahko leščurje ogledamo le v njihovem naravnem okolju, od tri do enajst metrov globoko, najpogosteje sredi morskih travnikov, redkeje na bolj skalnati in peščeni podlagi. Leščur je največja školjka v Sredozemlju, doseže tudi do 70 centimetrov dolžine, živi pritrjen na trdno podlaga. S svojo lopatasto obliko predstavlja dobrodošlo podlago za najrazličnejše morske organizme. Nanj se pogosto prilepijo ostrige, okoli katerih se potem naselijo manjše ribice in drugi organizmi; okoli leščurja se tako izoblikuje prava mala morska kolonija.

Na fotografiji Tihomirja Makovca z Morske biološke postaje (MBP), posnete v Mesečevem zalivu, lahko vidimo morski travnik, bogato posejan z leščurji.

Takih je po besedah potapljačev in ljubiteljev narave vedno več; že samo sto metrov od obale pred MBP najdemo tudi po več kot 70 leščurjev na enem travniku. To govori tudi o tem, da je bila njegova zaščita tokrat pravočasna in učinkovita.

VGP

---