Trgovanje z doto naših vasi

Leta 1947 je takratna oblast v Sloveniji ukinila agrarne skupnosti. V slogu “vse je naše” je podržavila zemljo lastnikov, ki so se sto let predtem na podeželju začeli organizirati v učinkovite združbe kmetov. Samostojna država naj bi jih leta 1994 z “zakonom o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja” in pravic vrnila v življenje. Toda nastavila jim je tudi pasti, mimo katerih skoraj ne morejo.

Mož, ki o agrarnih skupnostih na Slovenskem največ ve, je gotovo Rudi Šimac, prvi predsednik Zveze agrarnih skupnosti Slovenije, sicer nekdanji goriški gospodarstvenik, politik in kulturni delavec, zadnja leta tudi pisec knjig, v katerih se vrača v preteklost, posebej slovenskih vasi. In tam so prav agrarne skupnosti odigrale veliko vlogo v razvoju podeželja, združevale moč kmetov in dajale vasem življenje.

Agrarne skupnosti imajo korenine v avstro-ogrskem cesarstvu. Marčna revolucija leta 1848 je v bistvu prinesla konec fevdalizma in odprla pot dodeljevanju zemlje kmetu, prej tlačanu, in s tem vasem, seveda tudi slovenskim. Kot pravi Šimac, je bil to več kot pol stoletja dolg proces sprejemanja tako imenovanih patentov v dunajskem parlamentu in v cesarskem uradu. Velikega pomena je bilo imenovanje komisije za agrarne operacije in posebnih komisarjev v posameznih deželah, ki so nadzirali prenos lastništva zemljišč od grofov h kmetom.

DAVORIN KORON

Več o tem pišemo v petkovi prilogi 7. val tiskane izdaje Primorskih novic.

---