Oljčno ali olivno olje, kaj je bolje?

Iz Ljubljane je poklical. Predstavil se je s primorskim imenom Mario. Tudi njegov naglas je pričal, da je doma iz osončene Primorske. Vprašal je, ali v Istri olkarji gojijo oljke ali olive, ali se ponašajo z oljčnim ali olivnim oljem in če zdravo oljčno olje v torkljah stiskajo oljarji ali olivarji. Pri zadnjih treh besedah mu je glas ušel v hudomušno prifrkljivost.

A se je čutilo, da ne hudomuši, ampak misli resno. Zaostreni glas se mu je spet znižal in prešel v pohvalo:

“Pa vse priznanje 7. valu oziroma Primorskim novicam, ker so edini časopis v Sloveniji, ki tako dolgo objavlja članke o jeziku. Priznanje tudi vam, profesor, ker članke pišete tako, da vsak izve kaj novega o materinščini, ko jih bere. O oljkah in olivah kaj napišite. S prijateljem sva se sporekla, katero ime je pravo, in sva stavila. Na oljke in oljčno olje jaz, na olive in olivno olje on. Sto evrov mi bo šlo za pijačo in večerjo z njegovimi in mojimi prijatelji, če nimam prav. Kdo bo plačal? Prijatelj ali jaz?”

Drage bralke in bralci, vprašanje kot nalašč za čas, ko na Goriškem in po Istri obirajo in vozijo v torklje oljke. Mario iz Ljubljane je pravilno stavil na oljko in pridevnik oljčen. Izbral je besedi, ki sta od starih časov naši domačinki, od Grkov in Rimljanov znani vsem Slovanom. Kako je treba domačinke, tudi oljko, braniti pred tujimi vsiljivkami, nam je povedal pokojni akademski slikar Zvest Apollonio pred dvema letoma in pol, ko so nastajale prve “Minute za boljši jezik”. Takole je zapisal:

“Dragi Jože, všeč mi je, da se postaviš v bran izrazom, ki so bližji narečni rabi, in jih pogumno braniš pred uradnim pravopisom, ki je nam, po domače razmišljajočim, skazil marsikateri izraz. Spomnil bi te samo na pridelek, ki je ponos naših krajev, na oljčno olje, ki mu citirani pravopis dovoljuje, kot enakovreden, tudi tujerodni izraz olivno olje. Veliko olja smo morali mleti v torkljah in se truditi, da smo vendarle Slovence navadili na narečni (slovenski) izraz oljčno olje!”

Sprehodimo se po ovinkih, skoz katere je oljka priromala v naš jezik. Ni hči indoevropščine, ampak je njen izvor nekje v Sredozemlju. Morda beseda izvira iz govorice Feničanov ob obalah Palestine ali iz jezika faraonov ob Nilu. Prvič je bila zapisana v stari grščini. Homer jo opeva 800 let pred našim štetjem in hvali prebivalce grških otokov, da jo gojijo. Rekli so ji “elaia”, olju pa “elaion”.

Njenega imena ne najdemo v nobenem indoevropskem jeziku, ki so jih govorili od Grčije na vzhod proti Indiji, niti v sanskrtu, jeziku stare indijske književnosti. Iz tega sklepajo, da njene domovine ne kaže iskati med Kaspijskim morjem in Indijo, kjer naj bi bili pred selitvami na vse strani živeli Indoevropejci, ampak prej v Palestini, kjer je v svetopisemskih pripovedih veljala za sveto drevo. Razširjena je bila po toplih krajih do Egipta, kasneje pa je poselila vse obale Sredozemlja tja do Španije in na severu do Istre, kamor so jo prinašali tudi božjepotniki, ki so hodili molit v cerkev Jezusove matere Marije v Loretu pri Anconi.

Rimljani, ki so največ kulturnega podedovali in tudi ukradli od Grkov, so od njih prevzeli tudi oljko z njenim oljem. Namesto elaia so ji rekli “olea” in “oliva”, njenemu olju pa “oleum” in “olivum”.

Iz grščine in latinščine se je ime za oljčno olje zaradi uporabe v kuhinji razširilo v vse jezike po Evropi. V gotščini je kot “aléw” zapisano že v 4. stoletju našega štetja, kmalu zatem pa ga v praslovanščini in Ciril-Metodovi stari cerkveni slovanščini srečamo kot “olij”. Slovani na Balkanu niso iznašli posebne besede, s katero bi izrisali razliko med oljko kot drevesom in njenim sadežem, ki se tudi imenuje oljka.

Tudi Slovenci večkrat uporabljamo enaka imena za rastline in plodove, ki dozorevajo na njih. Ko izgovorimo besede hruška, češnja, sliva, breskev, mandarina, žižola, kutina, marelica, figa, proso, pšenica, ajda, ni vselej jasno, na kaj mislimo: ali na primer na hruško kot drevo, ki ima trd in trden les, ali na hruške sadeže, ki jih skorajda ni več iz domače pridelave, zato jih mora Marcator uvažati, če hoče ustreči kupcem. In tudi ko slišimo besedo oljka, ne vemo takoj, kdaj gre za drevo, kdaj pa za njen sadež. Pomagati si moramo tako, da pokažemo ali drevo ali sadež na njegovi veji.

Da ne bi bilo potrebno nenehno kazati na eno ali drugo, so učeni presodili, da bi bilo prav, če bi za drevo uporabljali iz latinščine izposojeno ime “oliva”, za oljčni sadež pa besedo oljka. Pa se ni obneslo, saj oliva marsikomu pomeni tudi sadež. Ker slovenščina vse tovrstne besede izvaja iz “olja” ali “oljke”, bi se čudno slišalo, če bi jih zdaj začela izvajati še iz “olive”: olivar namesto oljar ali oljkar, olivarstvo namesto oljarstvo, olivenka namesto oljenka, olivarna namesto oljarna, naoliviti namesto naoljiti. Tudi Gregorčič ni svoji odi dal naslova “Olivi”, ampak “Oljki”, in rastline ne imenuje olivno, ampak oljkovo drevo. Med ljudmi je namreč trdno zasidran stari zakon našega jezika, da rastlini lahko damo enako ime kot njenemu sadežu, čeprav zabredemo v dvoumnost, ko rečemo, da hruške obrodijo hruške, češnje češnje in oljke oljke.

Svojeglav pa je pridevnik “oliven”. Z “olivnim oljem” (olio di oliva) smo ga uvozili od sosedov Italijanov, prepričani, da je industrijsko olivno olje boljše od oljčnega, ki priteče iz domače torklje. Kadar je povezan z barvo, se nam zdi kar sprejemljiv, saj nihče ne bo rekel, da nosi oljčnozelen plašč, ampak da je njegov plašč olivnozelene barve. V vseh drugih zvezah je pa bolj domač pridevnik oljčen ali oljkov, ne oliven.

Neznanec Mario iz Ljubljane ima torej prav, ko trdi, da se oljki bolj pravilno reče oljka kot oliva in da je olju bolj domače reči oljčno, ne olivno olje. Sto evrov mu bo ostalo v žepu. Piti in večerjati bi morali prijatelji na račun njegovega prijatelja.

JOŽE HOČEVAR

---