Izbrisani v Strasbourgu - Kaj je Bavčar sporočil vladi 4. junija 1992?

Sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu Boštjan M. Zupančič je slovenski vladi na javni obravnavi v okviru njene pritožbe na odločitev prvostopenjskega sodišča v primeru tožbe skupine izbrisanih proti Sloveniji naložil, naj sodišču posreduje navodila, ki jih je ministrstvo za notranje zadeve v letih 1991-1992 razpošiljalo administrativnim enotam, in pismo tedanjega notranjega ministra Igorja Bavčarja, ki ga je 4. junija 1992 naslovil na vlado.

Odpri galerijo

Medtem ko je Slovenija pred manj kot mesecem slavila 20-letnico svojega obstoja, se neslavno okrogli obletnici približujejo tudi izbrisani. Predstavniki države sicer trdijo, da so z zakonom, ki so ga sprejeli lani in ki prekinja protiustavno stanje, do katerega je prišlo z nezakonitim izbrisom več kot 25.000 ljudi iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije leta 1992, problem izbrisanih ustrezno rešili. Skupina izbrisanih, ki se je leta 2006 obrnila na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, nasprotno meni, da ni razloga za samozadovoljstvo države. Pričakovanje, da bo prek tega zakona vsak izbrisani moral s sodbo pridobiti status stalnega prebivalca in se zatem na sodišču boriti še za odškodnino, se rimskemu odvetniku Antonu Giuliu Lani, ki v Strasbourgu brani izbrisane, ne zdi upravičeno, saj gre za “zelo dolgo in utrudljivo pot, polno ovir, pa tudi drago, tega pa osebam, ki so vsa ta leta veliko trpele, država ne more storiti, ne more od njih zahtevati”. Evropsko sodišče je sicer lani izreklo sodbo v prid izbrisanim, a se je nato nanjo pritožila država. V sredo, 6. julija, je bila v okviru te pritožbe v Strasbourgu javna obravnava, ki sem se je imela čast udeležiti tudi podpisana skupaj z ostalo ekipo avtobusne karavane, ki jo je za pot pripravil Mirovni inštitut. Strasbourgu naproti smo se izbrisani, aktivisti, tožniki in ostali izpred Metelkove odpravili v torek, 5. julija, ob treh zjutraj, ob prvih sončnih žarkih pa se je na nemških avtocestah že začela uvertura v pravne meandre in druge pripetljaje v zgodbah izbrisanih.

Primer, ki se danes imenuje Kurić in drugi proti Sloveniji, je na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu od 6. julija 2006. Pisanje tožbe sta takrat med drugim organizirala Uršula Lipovec Čebron in Roberto Pignoni, ki sta tudi našla in za stvar pridobila odvetnika iz Rima, Antona Giulia Lano in Andrea Saccuccija. Čeprav se od vložitve tožbe o primeru ni veliko govorilo, “pa se je dejansko precej dogajalo”, je intenzivno odvetniško dopisovanje in zbiranje informacij na avtobusu povzemala Neža Kogovšek Šalamon, ki je tudi ena od pravnih zastopnic tožnikov. V vsem tem času so sledili zgodbam izbrisanih in dogajanju na ravni države, torej sprejemanju zakona o izbrisanih, njegovemu izvajanju, ustreznosti in drugim vidikom, ki jih je potegnil za sabo. V primer se je vključilo tudi nekaj nevladnih organizacij in drugih inštitucij - poleg Mirovnega inštituta in Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij še Equal rights trust iz Londona, Open society justice iniciative iz New Yorka, Republika Srbija in Visoki komisariat Združenih narodov za begunce, vsi v prid tožnikov. REKA ŠAV

O tem podrobneje pišemo v prilogi 7. val v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.

---