Željko Studen, nekdanji napadalec NK Koper: “Kdor je vsaj enkrat zmagal, ve, da zmore”

Če bi se pisalo, denimo, leto 1985, ime Željko Studen - vsaj med nogometnimi zanesenjaki - ne bi terjalo posebne razlage. V tistem obdobju je mladi Beograjčan blestel kot izjemen napadalec NK Koper, ki je tedaj igral v drugi zvezni jugoslovanski ligi. Danes, po 26 letih, še vedno blesti, a v povsem drugih - poslovnih ozvezdjih.

Uspešnega poslovneža, ki kot komercialni direktor italijanske družbe Biesse - ta proizvaja tehnologijo za izdelavo pohištva - osvaja vzhodnoevropska tržišča, je v Koper pripeljala ponedeljkova dobrodelna nogometna prireditev Gol za Edija. Z Edijem Pobego, koprskim nogometnim trenerjem, ki ga je nesrečen padec s kolesa lani priklenil na invalidski voziček, sta bila sopotnika in dobra prijatelja v zlatem obdobju NK Koper.

Željko Studen je kot mladenič z vojaško izobrazbo prišel v Slovenijo zaradi službe v Pivki. Na sežanski nogometni zelenici ga je opazil trener Lučjo Pertič in ga pripeljal v Koper, kjer je uspešno igral tri sezone, nakar se je odpravil s trebuhom za kruhom v Italijo. Odtlej se je njegova življenjska pot razvila v klasično zgodbo o uspehu.

Ob ponedeljkovem obisku se je v naši družbi spominjal koprskih časov in nam zaupal svoj recept za uspeh.

> Kdaj ste bili nazadnje v Kopru?

“Uh, pred približno 15 leti.”

>Kakšno se vam zdi mesto po tolikem času?

“Nekje sem prebral, da ko se po krajšem času vrneš v stari kraj, se ti zdi povsem drugačen, ko pa se vrneš po dolgih letih, imaš občutek, da se ni nič spremenilo. Ko sem po 25 letih stopil v recepcijo hotela Žusterna, sem za pultom zagledal istega človeka, ki je tam delal že med mojim bivanjem v Kopru. Neverjetno! Fantastičen občutek! (smeh) Sicer pa sem se sprehodil mimo Bonifike, in ne glede na novi stadion in ostale novosti tam še vedno ni nič drugače kot pred 25 leti. Občuti se utrip športnikov in rekreativcev.”

>Kdaj ste se zaljubili v nogomet? Že kot otrok?

“Že od malih nog, ja. Ker sem hodil v vojaško šolo, nisem imel priložnosti, da bi se resno ukvarjal z nogometom. Treniral sem iz ljubezni.”

>Menda ste pred domačim blokom v Beogradu brcali žogo v družbi kasneje zelo pomembnega nogometaša Crvene zvezde in Real Madrida, Milana Jankovića?

“Drži. Imela sva kakšnih šest, sedem let, nisva še hodila v šolo. Pri Jankovićevih so imeli krave, prodajali so mleko. S še tremi ali štirimi mulci sva igrala, potem pa hitro nesla mleko strankam, da bi se vrnila nazaj, dokler je bilo svetlo. In naprej brcala z ostalimi.”

>Sta še v stiku?

“Ne. Če bi se srečala, bi najbrž potreboval nekaj časa, da bi ugotovil, kdo sem. Imeli smo namreč nadimke - Kec, Miki, Šilja ... A gotovo bi se spomnil, kot se vsak spominja svojega otroštva.”

>Kakšen je bil vaš nadimek?

“Kar Željac so mi rekli. Imel pa sem prekrasni dve mladi teti, zato so me vsi klicali Tetin - od tetke.”

>Pravite, da ste obiskovali vojaško šolo. Zakaj ste se tako odločili?

“Doma nismo bili premožni. Zdelo se mi najbolje, da se vpišem v kako organizirano strukturo, in v Jugoslaviji je bilo v 70. letih šolstvo - tako civilno kot vojaško - zelo močno.”

>Vojaška izobrazba vas je pripeljala v službo v Pivko, nato pa vas je Lučjo Pertič iz sežanske zvabil na koprsko nogometno zelenico ...

“V Kopru sem preživel tri čudovita leta. Bil sem tudi eden prvih upravnikov Bonifike. S soigralci pa smo pod Lučjovim vodstvom v drugi ligi v tistem obdobju dali vse od sebe. Ko se je končala tretja sezona, smo vsi odšli, krog se je sklenil. Vsak poskus, da bi podaljševali okušanje tega 'sladoleda', bi bil napačen. Ko si mlad in v vrtincu dogajanja, ne dojemaš globine, pomembnosti in lepote trenutka. Živiš prehitro in nimaš časa, da bi se usedel, zaprl oči in užival. Šele po dolgem času spoznaš, kako lepo je bilo takrat.”

ILONA DOLENC

Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi Sobota v tiskani idaji Primorskih novic.

---