Tudi največja dvigala vse pogosteje mirujejo

Franc Jeraj, lastnik podjetja Dvig d. o. o., se lahko pohvali z največjim parkom dvigal v državi. Med njimi je tudi največje, 200-tonsko dvigalo, s katerim dviguje turbine, industrijske stroje in največje gradbiščne žerjave. Nazadnje je v Pivki raztovarjal podmornico Zeto; volontersko, pa čeprav časi niso posebej naklonjeni dobrovoljstvu.

Odpri galerijo

Ampak Franc Jeraj pravi, da je poklic dvigalista način življenja; življenje pa je sestavljeno tudi iz projektov za dušo. Pravzaprav se v zgodbo o podmornici Franc Jeraj najprej ni nameraval vključiti volontersko; preveč divji so danes časi, da bi se kar razdajal, pravi, poslovno okolje pa je vse preveč trdo in brezobzirno, da bi si lahko privoščil radodarnost. A si je premislil, ko mu je Silvano Corniali, prevoznik iz Gorice in njegov dolgoletni poslovni partner, zaupal, da namerava podmornico zastonj pripeljati iz Črne gore.

“Če lahko on zagotovi zastonj prevoz, jo lahko tudi jaz zastonj postavim na mesto, ki ji gre v muzeju,” si je rekel Jeraj. In tako je tudi bilo. Potem je obiskal podmorničarje, ki so mu podelili častno članstvo, odšel v Črno goro, kjer si je ogledal podmornico, in se pripravil na njen prihod.

Dve dvigali za podmornico

Dve 60-tonski dvigali je Jeraj pripeljal pred Park vojaške zgodovine že dan pred prihodom podmornice v Pivko. Zaradi ozke ceste, ki vodi do osrednje muzejske ploščadi, so namreč morali podmornico dvigniti dvakrat. Najprej ob vznožju muzeja, kjer so nekoliko skrajšali prikolico, na kateri so jo pripeljali iz Črne gore; le tako so jo namreč lahko pripeljali do osrednje muzejske ploščadi. Drugi dvig pa je bil tako rekoč del slavnostnega protokola z vsem bliščem in uradnim pompom, ki pritiče takemu dogodku.

A je bil ves protokol z obrambno ministrico Jelušičevo na čelu v trenutku pozabljen, ko so zabrnela dvigala in začela počasi in previdno dvigovati 60-tonsko podmornico. Vsi prisotni so se zastrmeli v podmornico in dvigalista ter zadržali dih, nastala je tišina, v zraku je zabrnelo od napetosti, slišati je bilo le škljocanje fotoaparatov. Jeklene vrvi so se napele in dvignile podmornico iznad tovornjaka. Še trenutek negotovosti, potem pa je tovornjak počasi zapeljal vstran, dvigalista pa sta jo varno in mehko položila na pripravljene podstavke. Še nekaj trenutkov tišine, potem pa aplavz in olajšanje; podmornica je varno pristala v domačem pristanu.

Od Robbovega vodnjaka do kapelic

Podobnih zgodb ima Franc Jeraj v izobilju. Nekatere so bolj dramatične, druge manj, prav vsaka pa ima svojo posebnost. Dvigovanje posebnih tovorov je vedno vznemirljivo, posebno če se dogaja pred očmi javnosti; včasih zaradi velikosti bremena ali pa zaradi njegovih posebnosti.

Eden takih je bil tudi dvig Robbovega vodnjaka, ki ga je bilo treba prestaviti v Narodni muzej. Pri tem ni šlo toliko za težo, kolikor za občutljivost bremena. Resda so bili za varnost vodnjaka v prvi vrsti zadolženi restavratorji, ki so ga tudi pripravili na dvig, a tudi postavitev v Narodni muzej, ki so ga opravili Jerajevi dvigalisti, še zdaleč ni bil mačji kašelj. Vodnjak so namreč morali dvigniti nad streho muzeja in ga v radiju 30 metrov varno položiti na pripravljene temelje.

Prava paša za oči, ki pa so je Jerajevi dvigalisti že vajeni. Vsakokrat ko po zraku zaplešejo tekoče stopnice, kopalnice ali turbine, je dogodek, okoli katerega se hitro nabere radovednežev.

Nekaj povsem drugega je bila izkušnja z dvigovanjem kapelic. Zaradi gradnje avtoceste jih je bilo treba kar nekaj premakniti na novo lokacijo, največ v Prekmurju. Pri premiku vsake pa je sodelovala tako rekoč vsa vas, se spominja Jeraj. Vsakdo se je ponudil, da bi kapelico sprejel na svojo parcelo, ko pa so kapelico končno prestavili na novo mesto, so vaščani dogodek obeležili s slavjem. “Ljudje so bili veseli, da se kapelic ne podira več, nas pa so vzeli za svoje, ker smo jim jih rešili,” pravi Jeraj, ki je prav vsako od petnajstih kapelic, ki so jih dvignili, kasneje obiskal in preveril, če je z njo vse v redu.

Zanimiva so tudi premeščanja celih kozolcev. Ker stojijo na zazidalnih parcelah, jih lastniki, običajno ob dedovanju, premestijo na drugo parcelo, za kar ne potrebujejo nikakršnih papirjev, saj gre za lesene konstrukcije. Pač pa s tem brez posebnih stroškov pridobijo dragoceno zazidalno parcelo.

Sicer pa so tovrstni dvigi za Jeraja le češnjice na torti. Njegov glavni posel je namreč vezan na industrijo, predvsem pa na gradbeništvo. Zato še zdaleč ni imun na krizo, ki pretresa gradbeni sektor.

Težko do zasluženega denarja

Družinsko podjetje Franca Jeraja Dvig d. o. o. iz Vrhnike ima že tridesetletno tradicijo. Danes ima v lasti dvanajst dvigal, od 20- pa do 200-tonskega, največjega v Sloveniji, in je tudi največje tovrstno podjetje pri nas. Skoraj ga ni gradbišča, kjer ne bi montirali gradbenih žerjavov, posebno če gre za zahtevne montaže, ali opravljali drugih dvigov posebnih bremen.

Na Koprskem so na primer montirali kopalnice v naselju Nocturno. Na Bonifiko, kjer so tačas stalno prisotni, so pripeljali in namestili najdaljše nosilce za bazen v enem kosu. Luka Koper je njihov stalni poslovni partner. Vendar se je delo zanje, pravi Jeraj, zadnja leta skoraj razpolovilo; razpad gradbenega sektorja jih je udaril bolj, kot so pričakovali.

V preteklem letu se jim je promet zmanjšal za približno 30 odstotkov, dodatnih 20 odstotkov izgube je šlo na račun plačilne nediscipline. Kar pet odstotkov letno pa izgubijo na račun stečajev in odpisov terjatev. “Če je jasno, da terjatve ne bodo nikoli plačane, je najbolje, da nanje čim prej kar pozabim,” pravi Jeraj, ki je dolgotrajnost sodnih postopkov občutil tudi na svoji koži.

Napol se je že odpovedal tudi terjatvam s koprskega gradbišča Nokturno; glavni izvajalec je šel v stečaj, podizvajalci pa so ostali praznih rok. “Lastnik propadlega podjetja se je preprosto usedel na letalo in izginil, nam pa ostal dolžan okroglih 30.000 evrov. Seveda smo terjatev prijavili v stečajno maso, ampak v teh zgodbah svoje izterjajo najprej banke. Nam ostanejo drobtinice,” pravi Jeraj, ki ima odprte račune še z marsikaterega gradbišča. Vsekakor preveč za malo družinsko podjetje, kakršno je Dvig.

Ampak tisti dan, ko smo ga obiskali, je bil zadovoljen. Po štirih letih pravdanja z enim od svojih dolžnikov je končno dobil tožbo. Terjatve sicer ne bo dobil izplačane v denarju, saj je podjetje, ki mu je dolgovalo plačilo, medtem že šlo v stečaj, zato pa bo njegova terjatev vpisana na dolžnikovo nepremičnino. Bolje kot nič, pravi Jeraj. A na to je moral čakati polna štiri leta!

Mala podjetja najbolj na udaru

“Tako pač ne gre več naprej, stanje postaja nevzdržno,” opozarja Jeraj, ki že nekaj časa išče delo tudi na tujem, v Srbiji, Črni gori, Italiji in Avstriji. Njegove izkušnje na tujem so za zdaj pozitivne, saj so bili še vsakokrat plačani po dogovoru in celo v dogovorjenem roku.

Posebno balkanske države se mu zdijo relativno zanimive za gradbenike, saj tam v preteklih letih niso doživeli investicijske eksplozije kot pri nas in se je gradbeništvo šele prav odprlo, je prepričan Jeraj. Drugače kot v Italiji, denimo, kjer na videz vse še deluje, v resnici pa gospodarstvo poka po vseh šivih. Največja izguba za Jeraja na italijanskem trgu pa je zaprtje tovarn stiskalnic; z njimi je imel namreč največ posla.

Sicer pa za zdaj uspeva pokriti vse svoje obveznosti do zaposlenih in države, vprašanje pa je, kako dolgo bo lahko še vzdržal. Zaradi krize je bil prisiljen zmanjšati število zaposlenih od 40 na sedanjih 30, vendar ne namerava popustiti. Če bo treba, pravi, bo skušal krizo premostiti tudi s krediti, ampak še na misel mu ne pade, da bi podjetje zaprl. Je vanj vložil vse preveč svojega in svoje družine truda. “Dvigalist je način življenja,” pravi, ko govori o vpetosti vse svoje družine v posel. Že iz ponosa se mu ne bi odpovedal.

Od države pričakuje, da bi njihovo dejavnost vsaj delno razbremenila formalnosti. Za vsak premik dvigala namreč potrebujejo najmanj štiri dni. Toliko traja, da državni organi izdajo vse potrebne papirje in dovoljenja za vožnje po cesti. Včasih so naročniki ta zamik še upoštevali, danes pa pričakujejo, da boš z dvigalom na gradbišču tako rekoč preko noči. Najmanj, kar bi zato država lahko storila, je prekategorizacija njihovih voženj, in sicer iz posebnega transporta v gospodarske vožnje. Že samo s tem bi jim močno olajšali poslovanje, pravi Jeraj.

Negativni vzorci se širijo

Precej kritičen je tudi do inertnosti države, ko gre za reševanje gradbenega sektorja. Prepričan je, da bi morala čim prej pognati močan investicijski cikel, kot je na primer gradnja železnic, in tako rešiti, kar je od gradbeništva sploh še ostalo. Seveda pri tem ne misli, da bi bilo treba reševati kronične bolnike, propadle gradbene velikane ali tiste, ki so z eno nogo že v stečaju. Nobenega smisla pa ni, da se propadu prepustiti prav vse velike gradbince. V velikih gradbenih družbah se je namreč nabralo veliko znanja, veliko referenc, brez katerih ni mogoče sodelovati na pomembnih razpisih.

“Najhuje pa je, da se je vzorec delovanja, ki so ga v poslovno življenje vnesli tajkuni, prenesel tudi na mala podjetja,” opozarja Jeraj. Ni pošteno, da naročnik ne plača podizvajalcev, in denar, ki ga dobi za taista podizvajalska dela, raje nameni za krpanje svojih finančnih lukenj. To je vzorec tajkunske verige, ki je pripeljala do uničenju gradbenega sektorja. Za male podjetnike pa se njegovo širjenje na nižje ravni lahko kaj kmalu izkaže usodno.VIDA G. POSINKOVIĆ

---