S franšizno mrežo nad krizo

Podjetnika Tomaža Juga gospodarska recesija leta 2009 ni presenetila nepripravljenega, nasprotno. Spodbudila ga je, da je začel plesti mrežo franšiznih podjetij prej, kot je nameraval. Matični družbi Editor d.o.o. je s tem zagotovil širitev in razvoj, ne da bi jo obremenil z dodatnimi stroški.

Ko se je moral Tomaž Jug, lastnik in direktor spletne agencije Editor d.o.o. na začetku leta 2009 odzvati na finančno krizo, je imel tri možnosti. Lahko bi se bil odločil za širitev svoje ponudbe z novimi storitvami, na primer oblikovalskimi, marketinškimi, prodajnimi ipd., vendar bi to pomenilo razpršenost posla in potrebo po novih zaposlitvah. Lahko bi se bil odločil za ustanovitev mreže poslovalnic, vendar bi za to potreboval čas, predvsem pa zajeten finančni vložek. Tretja možnost je bila ustanavljanje franšizne mreže, ki je sicer zagotavljala manjši zaslužek, zato pa hitrejšo in bolj fleksibilno odzivnost podjetja na spremenljive razmere na trgu. Dilem ni bilo. Stavil je na franšize.

Danes je v Editorjevo franšizno mrežo vpetih že pet podjetij na različnih koncih Slovenije, kmalu pa naj bi mrežo razširili tudi na tuje trge.

Preverjena formula

Filozofija franšiznih poslovalnic (franšizij) je preprosta. Matično podjetje daje franšiziju “v najem” svoje znanje in izvirne produkte, franšiziji pa se lahko povsem osredotočajo na sam posel. Za matično podjetje pomeni franšizno razmerje sicer manjši zaslužek, ker ostaja dobiček od dobrega poslovanja franšiziju, si pa zato toliko laže privošči širitev svojega poslovanja. Ker gre v franšiznem odnosu za pogodbeno razmerje med dvema samostojnima podjetjema, se s tem razprši tveganje ob širjenju poslovanja. Tudi dodatno zaposlovanje se ustrezno porazdeli med partnerja, namesto novega menedžerja pa matična družba v lastniku franšizija pridobi zainteresiranega posameznika. Z mrežo franšiznih podjetij se utrjuje prisotnost blagovne znamke, ne da bi moralo matično podjetje prevzemati dodatnih finančnih bremen, bistveno pa se lahko zmanjšajo tudi materialni stroški poslovanja.

Tomaž Jug je o franšizni mreži razmišljal že kot študent podjetništva; to temo je tudi zbral za svoje diplomsko delo. Vseeno pa je računal, da bo v projekt franšizne mreže lahko vstopil kako leto kasneje. A ga je prehitela kriza in treba je bilo ukrepati.

“Pri Editorju smo se zavedali svojih meja in tega, da bomo kmalu trčili obnje,” pravi Jug o razlogih za širitev. Stagnacija pa bi bila namreč zanje najslabši možen način premagovanja krize. Prvi dve franšizi so na začetku leta 2009 odprli v Ljubljani in Cerknici, odtlej pa so se jim pridružile še tri.

Za slovenske razmere je to prava mala revolucija, saj je Editor edini na področju spletnih agencij, ki se je odločil za ta način rasti. Na tujem pa je to precej pogosta formula. Ena največjih spletnih agencij na svetu ima celo 200 franšizij, pravi Jug, ki tudi sam že intenzivno razmišlja o širjenju svoje franšizne mreže na tuje. Odpiranje franšizij je namreč v tujini bistveno lažje od ustanavljanja svojih poslovalnic. Pri Editorju so v ta namen že opravili tudi prve raziskave trga v Italiji, Avstriji in v Nemčiji. Interes so sicer zaznali, ne pa tudi ustrezne gospodarske klime. “V tem trenutku želimo dodobra utrditi predvsem domači trg,” je jasen Jug.

Brez kriznega prestrukturiranja ni šlo

Ko so konec leta 2008 napovedovali finančno in gospodarsko krizo, je malokdo verjel, da bo zares udarila, nazadnje pa so se ji le redki uspeli ogniti. Tomaž Jug je napovedi jemal skrajno resno in začel nanjo opozarjati že zelo zgodaj. Ni pa mogel preprečiti njenih negativnih učinkov. Z enajstimi zaposlenimi so bili pred letom 2008 v Editorju v polnem razcvetu, letno so beležili tudi do 30-odstotno rast, in temu primerno so bili naravnani tudi stroški. Čeprav se jim v zadnjih treh letih prihodki niso bistveno zmanjšali, so bili zato rezi nujni. “Pred recesijo smo posvečali več pozornosti notranji ekipi, po njej pa smo se usmerili v gradnjo zunanje, vključno s franšizami,” pavi Jug. Število zaposlenih so morali skoraj razpoloviti, veliko napora pa so vložili tudi v stabilizacijo samega poslovanja, predvsem kar zadeva obvladovanje tveganj.

Jug je sicer prepričan, da pri sklepanju poslov ne potrebuje preverjanje poslovnega zdravja svojih potencialnih strank prek Ajpesovih podatkov. “Ve se, kdo preživlja hude čase. Pomembneje je, da te morebitna plačilna nesposobnost strank ne preseneti,” pravi in bolj kot na represivne ukrepe v primeru neplačil prisega na upravljanje s tveganji.

Prepričan je, da je treba dovolj zgodaj zaznati nevarnost plačilne nesposobnosti in se ji izogniti. “V tem primeru se lahko umakneš iz posla, lahko predlagaš izvedbo projekta v zoženem obsegu ali poskusiš še pravi čas iztržiti vsaj del plačil,” je prepričan Jug. Vsega tega seveda pred krizo niso poznali, se posmeje. Takrat je bilo dovolj denarja, tveganj pa skoraj nič. “Pomembno je bilo, da si dobil posel, plačilo je prej ali slej že prišlo.”

Danes so to le še lepe sanje. Če nimaš denarja, tudi ne moreš do njega, pravi Jug. Banka ti ga ne posodi, od dolžnikov ga tudi ne moreš več izterjati. Tudi Jug je namreč že okusil posledice stečajev svojih strank, zato je toliko bolj prepričan, da se selektivnost v poslu začenja še pred podpisom pogodbe.

Konkurenca velika, trg še požira

V Sloveniji deluje okoli 300 spletnih agencij. Od tega je velikih za prste ene roke, srednjih nekaj deset, medtem ko so vsi drugi samostojni podjetniki ali podjetja z enim ali dvema zaposlenima. S sedmimi zaposlenimi in ekipo tridesetih stalnih zunanjih sodelavcev sodi Editor med srednje agencije.

Njegova prednost in dodana vrednost pa tiči v razvoju, zaradi česar se Jug ne boji konkurence. “Lastni razvoj je pomemben, ker nam omogoča, da hitreje izoblikujemo lastne rešitve po meri strank,” pravi Jug, ki je od vsega začetka stavil predvsem na lastno znanje in inovativne produkte, za kar je prejel tudi priznanje Gospodarske zbornice Slovenije. Pri Editorju tako razvijajo splošne programske rešitve, ki jih potem v okviru produkcije spletnih strani prilagajajo potrebam posamezne stranke. Te so v glavnem srednje velika podjetja, ki najbolj ustrezajo njihovemu miselnemu vzorcu, pravi Jug. Za mala podjetja so predragi, za res velika pa nimajo ne dovolj številčne ekipe ne usklajenih pričakovanj. Prav razslojenost trga spletnih storitev pa zagotavlja preživetje velikega števila spletnih agencij, ki jim ne zmanjka posla, pravi Jug. Sam sicer raje prisega na trg in tam išče tudi posel; proračunski projekti ga ne zanimajo, čeprav so dobro plačani. “Stranke na prostem trgu bolje razumejo dodano vrednost našega dela kot javna uprava,” pravi Jug in tovrstne razpise brez obžalovanja prepušča konkurenci.

Brez spletnega portala te ni

Sicer pa je danes skoraj nemogoče delovati brez lastnega spletnega portala, je prepričan Jug. Spletne strani namreč že dolgo niso več to, kar so bile še pred nekaj leti. Nič več ne služijo zgolj predstavitvam podjetja, temveč postajajo vse bolj tudi same orodje poslovanja. In ker je poslovanje običajno narejeno po meri podjetja, morajo taka biti tudi njihova spletna orodja. personalizacija storitve pa je eden od temeljnih načel Editorja.

Ker pa logike spletnih strani ni mogoče kar prenesti z drugih področij, so za kakovostno storitev potrebni zelo specializirani profili, od vodij projekta do programerjev, oblikovalcev, marketinških strokovnjakov in drugih, ki si jih ne more privoščiti vsaka spletna agencija, pove Jug. Zato stavi predvsem na lastno pamet, razvoj in kakovost, saj je prepričan, da se mu bo bogato obrestovalo. Tudi zato, ker bo krize, tako pravi, prej ali slej tudi v Sloveniji konec.

VIDA G. POSINKOVIĆ

---