Na obisku pri akademski slikarki Metki Erzar
Ko se iz Kopra odpravljam v Ozeljan k akademski slikarki Metki Erzar, me kolega opozori, da bom brez pomoči domačinov težko našla pot do nje. Zato si pred odhodom zagotovim vodstvo kolegice, Goričanke, ki je pri Metki tako rekoč doma, in tega ne obžalujem.
V ateljeju Metke Erzar ne boste našli skladovnic slik. Preden se loti nove slike, rada ve, komu je namenjena. Prepričana je, da tako laže uglasi sliko z dušo naročnika. Foto: Leo Caharija
Ozeljan je sicer prav prijetna stara vasica, vendar polna prometnih presenečenj. Ko že misliš, da si prišel na konec poti, in bi torej moral zagledati svoj cilj, se vedno najde kaka nova potka, še nekoliko ožja in bolj strma. Šele prav zadnja, na koncu vasi, naju pripelje do Metke Erzar.
Metka Erzar se je rodila leta 1974 v Ljubljani. Leta 1999 je diplomirala na likovni akademiji v Benetkah pri profesorju Gaetanu Mainentiju, ki jo je spoznal predvsem z različnimi materiali in njihovimi uporabnimi možnostmi. Od leta 2000 je članica Društva likovnih umetnikov severne Primorske, od 2002 pa tudi Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Razstavlja doma in v tujini. Živi in dela v Ozeljanu.
Pričaka naju pred vhodom, nasmejana in dobre volje, čeprav sva jo ulovili le dan pred odhodom na likovno kolonijo v Zrečah. A naju hitro pomiri. Za priprave na kolonijo, pravi, ne potrebuje več kot kako uro. Udeležuje se jih namreč že vse od svojih študentskih let na likovni akademiji v Benetkah, zato natančno ve, kaj je treba vzeti s seboj. A jih zadnja leta izbira veliko bolj selektivno, čeprav je prepričana, da so vedno dobrodošla in spodbudna izkušnja. “Seveda pa ne smeš bezljati od ene do druge,” se pošali Metka Erzar, ki v kolonijah vidi predvsem priložnost za spoznavanje novih ljudi, izmenjavo strokovnih izkušenj in spoznavanje novih smernic na polju umetnosti.
Likovne kolonije
Od vseh kolonij se najraje spominja svojega bivanja v Benečiji, v koloniji Postaja Topolove leta 1998, kjer je nastala tudi njena diplomska instalacija na temo srečanj. Kot sama pravi, jo je v Topolovem očarala že sama ideja povezovanja, ki v to beneško vas iz leta v leto privabljala umetnike z vsega sveta. Prevzela sta jo ustvarjalno vzdušje, ki iz udeležencev potegne najboljše, a tudi aktiven odziv obiskovalcev na razstavljena dela.
VIDA GORJUP
POSINKOVIĆ
Več lahko preberete v prilogi Sobota v tiskani izdaji primorskih novic.