Glasbeniki rešujejo športnike
Dobrih pet let po otvoritvi športnega centra Nova Gorica je delitev med lastniki in upravljalci - šolskim ministrstvom, občino, osnovno šolo in gimnazijo - ostala. Klubi si nabirajo dolgove, poslovanje pa vse bolj rešujejo uporabniki izven sveta športa.
Osrednja novogoriška dvorana se napolni ob redkih koncertih in množičnih prireditvah športa mladih, kot je mednarodni otroški košarkarski turnir ŠD Sonček (na fotografiji) Foto: Leo Caharija
NOVA GORICA >Decembra 2005 je vrata odprl Športni center Nova Gorica. Tako so ob otvoritvi poimenovali osrednjo mestno športno palačo, utesnjeno med osnovno šolo, gimnazijo, tehniški šolski center in Rejčevo ulico. Dokaj razkošno zasnovan, vsebinsko bogat in temu primerno drag objekt (lastnika - mestna občina in šolsko ministrstvo bosta zanj dolg naložbeniku Hypo leasingu odplačevala še skoraj pet let) v času pouka in krožkov dobro služi potrebam šolarjev, pomanjkljivosti pa so drugje.
Zaradi neuresničitve dogovora o upravljanju morata za trženje dvorane skrbeti ravnateljica OŠ in hišnik.
Kljub načelnemu dogovoru občine in šolskega ministrstva o enotnem upravljanju in trženju stavbe, vredne dobrih 14 milijonov evrov, se to nikoli ni zgodilo. Šolskega programa je za normalno poslovno življenje centra s 7352 kvadratnimi metri površin seveda premalo. V času otvoritve je kazalo, da bo kakovostnega ligaškega športa, ki bo polnil popoldanske in večerne termine, na pretek, a so krizni časi in nestvarni načrti klubov naredili svoje. Projekti prvoligaškega rokometa in košarke so propadli, oba odbojkarska prvoligaša sta bistveno zmanjšala proračune, število tekem in občinstva pa je upadlo. Dograditev balona mestnega športnega parka v montažno dvorano s kakovostnim parketom ter nižjo ceno uporabe je skupaj s propadom prvoligaškega malonogometnega kluba in sprostitvijo terminov pospešilo selitev znatnega dela aktivnosti iz mestne športne palače v sosednji športni park pod okrilje Javnega zavoda za šport. Tako se velika dvorana šolsko športnega centra zares napolni le ob množičnih prireditvah otroškega športa in ob večjih koncertih, kot sta bila nedavna Eroike in Jana Plestenjaka.
Dva gospodarja
Kljub zaostrenim gospodarskim razmeram in nekaj sestankom dogovora o skupnem upravljanju centra z dvema športnima dvoranama (za 1500 in 500 gledalcev), fitnesom, ogrevalno dvorano, dvorano za borilne veščine, plesno dvorano, gledališko dvorano in restavracijo še ni. Aktivna ni niti spletna stran, ki jo je eden od upravljalcev (OŠ Milojke Štrukelj) uredil, a na njej že tri leta ni novih podatkov. Tudi lastnik osnovnošolskega dela kompleksa, mestna občina, niti na svoji bogati spletni strani ni poskrbel za aktivno okence, ki bi predstavljalo objekt in ga reklamiralo. Lastnik preostalega dela objekta, šolsko ministrstvo in upravljalec, novogoriška gimnazija (uporabnik je tudi tehniški šolski center), s površinami gospodarita po svojem programu.
Iz rok v usta
Ravnateljica OŠ Tatjana Krapše opozarja na velike pomanjkljivosti takšne ureditve: “Ker nimamo denarja, da bi namestili človeka, ki bi se ukvarjal s programom in trženjem v objektu, moram to delo opraviti sama skupaj s hišniki. Ob svojem rednem delu pač naredimo kar moremo. Dve leti smo imeli izgubo. V zadnjem času smo s koncerti prišli do pozitivnega poslovanja. Objekt je težko vzdrževati, saj uporabniki, predvsem športni klubi, zamujajo s plačili.”
Naša poizvedovanja med uporabniki so pokazala še na druge težave hiše z več gospodarji. Več mesecev je trajalo, da je bila spodnja osrednja dvorana povsem prilagojena novim košarkarskim pravilom, parket v zgornji veliki dvorani pa je slabše kakovosti - trši in bolj drsi. Klubi so ob usihanju sponzorskega denarja v dodatnih težavah zaradi poznega sprejemanja občinskega proračuna. Tako težko pričakovani javni denar - tudi za najemnine - dobivajo, ko je tekmovalna sezona dvoranskih športov (tedaj so stroški največji) že mimo.
In kakšna bo prihodnost? Vodja občinskega oddelka za družbene dejavnosti Vlado Peruničić pravi: “Sedanje stanje ne omogoča kaj več kot sprotnega vzdrževanja. Že investicijsko je velik zalogaj. Z zamislijo o enotnem vodenju objekta se še ukvarjamo. Športni zavod bi ga kot enovito celoto lahko prevzel, a le pod pogojem, da na to pristane šolsko ministrstvo, kar pa se še ni zgodilo. Glede zamujanja pri plačevanju najemnin bi povedal naslednje. Problem je predvsem plačevanje tekem. Naša cena 150 evrov na tekmo je le majhen del tistega, kar mora klub odšteti za takšen dogodek še drugim - od sodnikov in delegatov naprej. Kriznim časom se bodo morali prilagoditi vsi - tudi različne športne panožne zveze in ne le občina ter klubi.”
Trženje dvorane za večje prireditve sicer ovira še dejstvo, da v okolici (z izjemo bočnega parkiranja ob prezasedeni ulici) še vedno ni prostora za avtomobile. Stiska bo manjša šele čez nekaj mesecev z dograditvijo garažne hiše pod Eda centrom.
IGOR MUŠIČ