“Bolje, da nas vesoljci ne odkrijejo. Zradirali bi nas”
Če boste prof. dr. Dušana Petrača vprašali, kako komentira tezo, da človek v resnici nikoli ni stopil na Luno in da je film o Armstrongovem sprehodu po njej zgolj dober ponaredek, bo samo zamahnil z roko in rekel: “Vaš problem!”
Odpri galerijo
Dušan Petrač z gostiteljem in kolegom matematikom Draganom Marušičem, dekanom Famnita UP Foto: Zdravko Primožič/Fpa
Vesoljsko tekmo je spremljal iz prve roke, saj je ves svoj delovni vek preživel v Nasi. Slovi kot eden največjih strokovnjakov za utekočinjeni helij, v svetovni vrh pa se je prebil z razvojem sistema hlajenja infrardečega detektorja pri satelitih. Prav to znanje mu je omogočilo, da je preprečil propad prvega infrardečega astronomskega satelita.
> S čim se trenutno ukvarjate?
“Trenutno nimam nobenih obveznosti. Sem pa pred kratkim še sodeloval pri projektu Nase Terrestrial Planet Finder, ki naj bi odkrival planete, podobne Zemlji, izven našega osončja. Projekt je odložen, ker trenutno poteka podoben projekt Kepler.”
> Kako odkrivajo te planete?
“Satelit Kepler uporablja metodo tranzicije. Ko gre planet mimo sonca ali zvezde, jo malo omrači; tako so odkrili doslej že več kot tisoč planetov okoli bližnjih zvezd. 54 jih je približne velikosti Zemlje.”
Prof. dr. Dušan Petrač se je rodil leta 1932 v Kropi. Na Univerzi v Ljubljani je študiral fiziko in matematiko, po diplomi pa se je zaposlil na gimnaziji v Kranju. Splet okoliščin mu je omogočil podiplomski študij v ZDA, tema njegove doktorske disertacije pa je bil supertekoči helij. Leta 1975 se je zaposlil v Jet Propulsion Laboratory v Pasadeni, kjer še vedno živi in sodeluje v raznih projektih Nase. Je svetovalec in član vrste uglednih ustanov, med njimi Univerze v Stanfordu in Berlinu. Je tudi častni meščan Los Angelesa.
> Samo velikosti ali tudi življenjskih razmer?
“Za zdaj le velikosti. V nadaljevanju pa naj bi projekt zajemal tudi spektralne analize, s katerimi bi odkrili prisotnost elementov.”
> Zakaj je za življenje na planetu pomembna njegova velikost?
“Računamo, da je možnost življenja verjetnejša, če ima podobna razmerja kot Zemlja. Naša Zemlja je posrečeno življenjsko okolje. Ravno prav je oddaljena od Sonca, ne preblizu, ne predaleč. Če bi bila bliže, bi voda izparela, če bi bila bolj daleč, bi zmrznila, torej ne bi bilo življenja.”
> Je v vesolju potencialno veliko življenja?
“Zagotovo. Po verjetnostnem računu se v naši galaksiji vrti vsaj okoli ene zvezde en planet, na katerem je življenje. To je Zemlja. Sedaj pa vzemimo predpostavko, da sta v vsaki galaksiji samo eno sonce in ena zemlja, galaksij pa je na milijarde. Samo po tej verjetnosti je v vesolju ogromno podobnih planetov kot Zemlja, na katerih je možno življenje.”
> Jih moramo torej le še poiskati?
“Problem je v tem, da ne vemo, kako priti do njih oziroma kako naj oni pridejo do nas. Sam pravim, da je to za nas dobro. Če bi bile namreč tuje civilizacije tako napredne, da bi nas dosegle, bi nas zradirale z Zemlje, podobno kot smo mi Indijance ali aborigine. Za tako napredne civilizacije bi bili Zemljani šele na začetku razvoja.”
Dušan Petrač je obiskal Fakulteto za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem v okviru vseslovenskega projekta Razvoj naravoslovnih kompetenc, ki ga izvaja mariborska Fakulteta za naravoslovje in matematiko, financirata pa EU in ministrstvo za šolstvo.
> Nič kaj prijazen scenarij torej …
“Saj pravim, da je bolje, da ne vedo za nas! Mi pa tako ne moremo do njih. Prišli smo šele do Lune, ki je le dobro svetlobno sekundo oddaljena od Zemlje. Najbližja zvezda pa je od nas oddaljena štiri svetlobna leta. Le kako naj pridemo do njih?!”
> Pred kratkim je FBI potrdil, da naj bi nas nezemljani že obiskali (v Roswellu, ZDA). Kaj porečete?
“Ja, NLP (neznani leteči predmeti) … Kadarkoli je karkoli nerazjasnjeno, se govori o NLP. Ko pa se zadeve razjasnijo, nihče več ne govori o tem. Ampak razlaga, da prihajajo nezemljani z letečimi krožniki, to preprosto ni resno. Tudi mene je oče nekega mojega študenta nekoč prepričeval, da so sina ugrabili vesoljci in ga po mesecu dni vrnili vsega obtolčenega in v ranah. Na noben način mu nisem mogel dopovedati, da nezemljanov ni, ne na Marsu, ne na Luni. Le od kod naj bi se vzeli? Ni jih, razumete?!”
> Ampak vesolje vedno znova buri domišljijo…
“Seveda! Vesolje je tako veličastno in skrivnostno zaradi razdalj, zaradi svoje velikosti. In mi ga ne razumemo! Če bi ga, bi bili bogovi.”
> Fizik Stephen Hawkins pravi, da je dojel skrivnost vesolja in da je zato kaznovan z boleznijo …
“Niti on ne razume vesolja. Nihče ga ne razume!”
> Kaj pa veliki pok?
S sondo Cobe so registrirali prasevanje, ki naj bi bilo posledica velikega poka. To je prvi dokaz, da je ideja o prapoku smiselna. Vprašanje pa je, zakaj je do njega prišlo. Po nekaterih teorijah naj bi se tudi ne zgodil naenkrat, temveč naj bi se še vedno dogajal. To je nekaj, kar presega običajno fantazijo, tega slehernik ne more dojeti.”
> Vaša specializacija je utekočinjeni helij. Kako je povezan z vesoljskimi projekti?
“Vesolje me je vedno zanimalo, in ko sem se vključil v projekt infrardečega astronomskega satelita, sem se odločil, da bom pač prispeval k astronomiji. Tekoči helij je namreč supraprevodnik, tisočkrat bolj prevoden kot baker, in je nepogrešljiv v vesoljski tehnologiji.”
> Je vesolje za vas še vedno skrivnostno?
“Vedno bolj. Nekateri si sicer domišljajo, da ga lahko razumejo, ampak potem bi bili bogovi. Nekaterih stvari pač ne moremo razumeti. Nismo dovolj pametni za vse skrivnosti narave.”
> Je res, da ste zaspali v vesoljskem taksiju?
“Res, in to v Challengerju, ampak ko je bil še na Zemlji, ko smo na njem opravljali eksperimente. V vesolje pa z njim nisem nikoli odpotoval.”
“Prepričan sem, da vesoljskega tekmovanja ne bi bilo, če ne bi bilo hladne vojne.”
> Kako na človeka vpliva breztežnost?
“Človek ni narejen za breztežnostni prostor. To je vedel že Herman Potočnik Noordung in si je zato zamislil vrteče se vesoljsko kolo, na katerem bi ustvarili umetno težnost. Zaradi breztežnosti atrofirajo mišice, prihaja do dekalcifikacije in še do cele vrste drugih zdravstvenih težav.”
> Kakšna je človekova prihodnost v vesolju?
“Na Luni in Marsu bomo zgradili kolonije v umetnih biosferah. Za daljše ekskurzije pa bi potrebovali umetno težnost. Poti do bližnjih zvezd so namreč tako dolge, da bi ljudje do njih brez umetne težnosti dopotovali praktično brez kosti. Bomo pač morali ostati kar na Zemlji.”
> Kaj pa hibernacija?
“Kot v filmu Odiseja 2001? Na Zemlji poznam samo en tak primer. Menda obstaja vrsta žabe, ki tako globoko zmrzne, da ji nič ne pride do živega. Iz svoje naravne hibernacije pa se po naravni poti tudi prebudi. Ljudje pa tega ne bi preživeli, ker bi popokale celice. Je pa sama zamisel o hibernaciji zanimiva.”
> So vesoljske postaje z umetno težnostjo bolj realne?
“To bi bilo laže uresničljivo; v takih razmerah bi lahko v vesolju živele cele generacije. Sploh pa bi se lahko šli vesoljskega turizma.”
> Zakaj je zamisel o vesoljskem turizmu tako privlačna?
“Vprašajte Mirka Tuša, ki želi preživeti v breztežnosti deset minut ali nekaj podobnega.”
> Sami ste okusili breztežnost. Kako ste se počutili?
“Fenomenalno. Pomislite, kako bi lahko sedaj stala midva, jaz na glavi, vi pa povprek. V breztežnosti se prostor močno razširi; lahko plavaš kot duh, lahko si vsepovsod.”
> Želi človek s tem preseči materialnost svojega telesa?
“Človek je radoveden, breztežnost pa je posebno stanje, ki ga ne moreš popisati, lahko ga le doživiš.”
> Kateri planet je na vrsti po Luni?
“Na Luno se bomo še vrnili; v doglednem času jo bomo kolonizirali, teoretično pa bi lahko tam že sedaj zgradili kolonijo. Zatem pa bi najlaže odšli na Mars in tudi tam zgradili kolonije.”
> Za pridobivanje surovin?
“Idealno bi bilo, da bi tam naredili tovarne. Na Luni bi lahko pridobivali gorivo, na primer, ali rude in celo vodo.”
> Štirideset let ste delali v Nasi. Kakšen je odnos med ljudmi na tleh in v vesolju?
“Na tleh je ista nevoščljivost kot v vesolju. Ko sem prejel Mendelsohnovo nagrado, mi moj kolega v laboratoriju ni niti čestital. Pa sem ga kar naravnost vprašal, zakaj ignorira nagrado. Izkazalo se je, seveda, da je šlo za navadno nevoščljivost. A le kako naj bi nagrado prejel on, ko pa ni rešil satelita pred uničenjem, kot sem ga jaz.”
> Je šlo za reševanje infrardečega astronomskega satelita?
“Nagrado sem prejel za svoj prispevek na področju uporabe kriotehnike (hlajenja). Konkretno je šlo za odpravo pomanjkljivega nadzora temperature na umetnem satelitu, česar tudi podjetje, ki je opravilo kontrolo temperature, ni znalo rešiti. Superfluidni helij je namreč treba strogo nadzorovati, sicer izteče v prostor.”
> Kaj bi se zgodilo, če bi satelit vseeno izstrelili brez vašega posega?
“Satelit ne bi deloval. Infrardeči detektorji so namreč brez hlajenja na okoli minus 271 stopinj Celzija neuporabni. Tako pa je satelit Iras kasneje odkril 200.000 zvezd in še veliko drugega.”
> Kako ste se sploh znašli v ekipi prvega infrardečega astronomskega satelita?
“Takrat sem delal na drugem projektu, a sem posegel vmes, ker je bilo jasno, da bo satelit uničen, če ne bomo uredili ustreznega hlajenja. Bil sem edini, ampak res edini v stotisočglavi množici zaposlenih na Nasi, ki je opozarjal, da rešitve niso prave. Včasih se še sprašujem, od kod sem črpal pogum, ali pa drznost, če hočete, da sem vztrajal pri svojem. Danes vem, da samo iz svojega znanja.”
> Zanimivo, da so vam sploh prisluhnili …
“Ker sem to napisal črno na belo in nihče ni mogel reči, da o tem ni bil obveščen. Potem pa ni bilo nikogar, ki bi znal napako odpraviti, tako da so to nazadnje morali zaupati meni.”
> Ste imeli kdaj občutek, da vas kot tujca obravnavajo drugače?
“Seveda. Res pa je tudi, da sem lahko v ZDA sodeloval pri projektih, pri katerih v nobeni drugi deželi ne bi mogel. Do diskriminacij je prihajalo, ko je šlo za napredovanje in podobno. Še bolj pa je diskriminacijo občutila moja žena.”
“Vesolje je tako veličastno in skrivnostno zaradi svoje velikosti. In mi ga ne razumemo! Če bi ga, bi bili bogovi.”
> Letos mineva 42 let od prvega pristanka človeka na Luni. Kako pomemben je bil ta dogodek?
“Pristanek na Luni je bil epohalen dogodek. Na tem je delalo 300.000 do 400.000 ljudi. Vseh šest odprav je uspelo, in to je tako fenomenalno, da ne morem povedati, kako zelo.”
> Zakaj se je končala vesoljska tekma?
“Projekt je bil zaključen. Lahko bi šli še dvakrat ali trikrat na Luno, ampak to bi bilo tudi vse. Poleg tega je upadlo tudi zanimanje javnosti.”
> Tudi zato, ker je bilo konec hladne vojne?
“Tako je. Zahod je zmagal in ni bilo več potrebe po tekmovanju. Prepričan sem, da vesoljskega tekmovanja ne bi bilo, če ne bi bilo hladne vojne.”
> Kaj vam danes pove nebo, ko se ozrete vanj?
“Nikoli ne vidim le navadnih zvezd, ampak tudi slike, kot jih pošilja vesoljski teleskop Hubble. Zvezde iz mladosti pa so kot lučke.”
> Bo fizika imela kdaj odgovore na vsa vprašanja, ki begajo človeštvo?
“Človek bo odkril še marsikaj novega, ne pa tudi skrivnosti svojega obstoja in vesolja. Ni dovolj pameten za kaj takega. Poleg tega pa - smo lahko res prepričani, da je vsaka naslednja generacija pametnejša od prejšnje? Mi sicer upamo, da je res tako, ni pa to tudi dokazano. Ne izključujem možnosti, da bi naš razvoj na daljše obdobje šel v prav nasprotno smer.”
> Kako komentirate spirale na nebu in druge nepojasnjene pojave?
“Pred sto leti so si ljudje predstavljali, da je Mars prepleten s kanali, da na njej živijo civilizacije in podobno. Razmišljali so celo o možnosti življenja na Soncu. Na žalost ali na radost pa smo tu le mi, nezemljanov še nismo našli.”
Berete znanstvenofantastično literaturo?
“Ja, kar precej. Rad imam Julesa Verna in Freda Hoyla, na primer, a tudi druge.”
> Radi gledate znanstvenofantastične filme o vesolju?
“Včasih. Nekateri so fenomenalni.”
VIDA GORJUP POSINKOVIĆ