Puberteta: ko morajo starši sneti masko in priznati, da so samo ljudje
Ko pride puberteta, je za vzgojo že prepozno. Najstniki svojih staršev ne sprejemajo več kot vzornike in učitelje, z njimi se želijo enakopravno pogovarjati. Starši po navadi reagirajo ravno obratno - otroke začnejo pospešeno učiti in v zadnjem trenutku popraviti, kar se popraviti (ne) da.
To je recept za konflikte v turbulentnem obdobju odraščanja, ko najstnikom nagajajo še hormoni, starši pa se težko poslovijo od svojega najljubšega hobija - vzgoje otrok. O tem smo se pogovarjali s Pio Beck Rydahl, dansko družinsko terapevtko, ki ima bogate izkušnje pri delu z mladostniki. Pred dnevi je v Ljubljani predstavila svojo knjigo Moč najstništva, ki je izšla pri založbi Didakta.
Rydahlova je na Danskem izdala tudi knjigo Tweens o t. i. novih najstnikih, starih od 8 do 13 let. To so otroci, ki na zunaj hočejo biti kot najstniki, navznoter pa so še vedno občutljivi otroci. Pozabijo na igrače in začnejo slediti modnim zapovedim. “Obdobje v družini, ki ga zaznamuje tisto, kar imenujemo vzgoja otrok, traja le še približno deset let. Za otroke, stare devet, deset let, se v angloameriškem svetu že pojavlja oznaka tweens ('in-between' - nekje vmes), in čeprav igrajo v njihovem življenju družina in starši še vedno osrednjo vlogo, se začenjajo že v tej starosti na vseh ravneh identificirati z najstniki. Starši so v svoji vlogi kot vzorniki tedaj že odslužili, čeprav je ta funkcija seveda še močno zakoreninjena v njihovi zavesti,” v svoji knjigi Družine z najstniki o novi generaciji mladostnikov piše tudi Jesper Juul.
>Zakaj delate večinoma z najstniki?
“Pred leti, ko sem začela kot terapevtka, sem delala v glavnem z odraslimi. Spoznala sem, da mlajši kot so, morda v zgodnjih dvajsetih letih, več možnosti imajo, da prekinejo določen vzorec obnašanja. Zato se je dobro začeti pogovarjati čim bolj zgodaj. Tudi sama sem v svojem najstniškem obdobju pogrešala koga, ki bi mi pokazal, kako je mogoče živeti drugače. Da je življenje polno priložnosti in stvari niso nujno tako črne. Da kot najstnik nisi nujno problem. Tako sem začela delati s skupinami najstnikov. Kar počnem, ni terapija, so bolj pogovori z mladimi ljudmi. Spoznala sem, da imajo kljub svojim letom veliko modrosti, veliko virov, ki jih lahko razvijejo, če jih odrasli resnično poslušamo.”
> Kaj ste kot najstnica najbolj pogrešali?
“Tako kot vsi najstniki sem se počutila nerazumljeno. Mislila sem, da so moji starši slabi. To je življenje nastnika! Oseba, ki sem ji zaupala, je bila moja deset let starejša sestra. Z njo sem se veliko pogovarjala. Vendar v otroštvu nisem dobila dobrih temeljev, na katerih bi lahko gradila kot najstnica. Tako doma kot v šoli sem bila pridna punčka, ko pa sem bila stara 16 let, je balon počil. Naveličala sem se igrati to vlogo, v katero me je silila moja družina. Potrebovala sem prostor, da odrastem.”
Skupaj s Pio Beck Rydahl je v Ljubljani pred dnevi predaval tudi znani danski družinski terapevt Jesper Juul. Ob tej priložnosti je pri založbi Didakta izšla njegova knjiga Družine z najstniki - ko vzgoja odpove. “Kot starši bi radi svoje vrednote, mišljenja in poglede prenesli na svoje otroke. In naši otroci pri tem sodelujejo - dokler se ne začne puberteta. Takrat pa se vse to počasi - ali včasih tudi zelo nenadoma - konča. Ko so otroci stari 12 let, je za vzgojo že prepozno. To nam povedo tudi otroci sami, vendar jih po navadi ne slišimo. Tako imenovani problem ali simptom pri tem niti ni tako pomemben. Pomembna je oseba, ki ta simptom nosi. Puberteta je dejstvo, ne bolezen,” piše Jesper Juul. “Vsaj zadnjih 200 let se starši pritožujejo nad tem, da mladi ljudje pri 14, 15 letih nočejo razmišljati o posledicah. Starši v takih primerih pogosto menijo, da se njihovi otroci upirajo. Toda kot je razvidno iz novejših raziskav možganov, taki odzivi nikakor niso nujno povezani z uporništvom. Drži pa, da je tisti del možganov, ki bi moral biti odgovoren za posledice, pri tej starosti onesposobljen. To je torej biološko dejstvo, ki ga ne bi smeli vzeti osebno. Stara šala, da bi morali najstniki hoditi naokoli z opozorilnim znakom, na katerem bi pisalo 'Zaradi prenove zaprto', torej morda sploh ni iz trte izvita. Res pa je tudi, da nas najstniki nočejo poslušati, kadar jim želimo stvari pojasniti ali soliti pamet. To torej pomeni, da moramo kot starši v tem obdobju prenesti precej strahu in skrbi. Toda to ni nič osebnega, nič, kar bi bilo naperjeno proti nam,” opozarja Juul, ki je v svoji najnovejši knjigi objavil tudi pogovore z družinami z najstniki iz svoje terapevtske prakse. Predavanje obeh danskih terapevtov v Festivalni dvorani v Ljubljani je organiziral slovenski Familylab, ki starše vabi, da obiščejo spletno stran www.familylab.si in tam poiščejo strokovno podporo ter izmenjajo svoje izkušnje.
> Je igranje vlog v družinah običajno?
“V nekaterih družinah bolj kot v drugih. Mislim pa, da se starši vse bolj zavedajo tega in na svoje otroke začenjajo gledati kot na 'nove' ljudi in ne na mini verzije samih sebe. Saj veste, starši pogosto upajo, da bodo otroci taki kot oni ali boljši. Potreben pa je pogum, da smo odprti. Samo tako lahko otroci razvijejo svojo osebnost.”
Pia Beck Rydahl na predavanjih, delavnicah in v svoji knjigi Moč najstništva mladostnike spodbuja, naj se premaknejo iz svoje cone udobja in počnejo stvari, čeprav jih je strah. V knjigi, namenjeni najstnikom, govori o samospoštovanju, iskanju identitete, pozitivnem razmišljanju, čustvih, kako premagati sramežljivost, utrditi prijateljstva ipd. Najbolj popularno poglavje njene knjige pa nosi naslov: “Kako preživeti s starši?”
ALJA TASI
Več v prilogi Sobota v tiskani izdaji Primorskih novic.