“Prizadevati si moramo, da bi drevesa živela čim dlje”
Arborist je strokovnjak za drevesa. Arboristika (lat. arbor - drevo) pa je veda, ki se ukvarja s preučevanjem, gojenjem in ohranjanjem dreves v urbanem okolju. Tanja Grmovšek je arboristka, ki je letos na mednarodnem kongresu arboristov v Chicagu (ZDA) za svoje delovanje prejela prestižno mednarodno nagrado True Professionals of Arboculture, ki jo podeljuje mednarodna zveza arboristov (ISA).
Tanja je tudi lastnica podjetja Nega dreves ARBORIST v Mariboru in svetovalka Mestne občine Maribor pri urejanju in negi dreves.
Toda niso samo drevesa njena velika ljubezen. Tanja je tudi alpinistka. Rojena v športni družini Rojs leta 1976 v Mariboru, je svojo plezalno pot začela že leta 1993 pri alpinističnem odseku Kozjak Maribor. Zaradi svojih alpinističnih uspehov je dobila status vrhunske športnice pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Tanja se je s soplezalkami kot del prve ženske naveze povzpela na dva najbolj slovita in zahtevna skalna stolpa na svetu: leta 2005 na Cerro Torre v Patagoniji, leto kasneje pa na Nameless Trango Tower v Pakistanu. Rada pleza tudi kombinirane in ledne smeri, kjer je na mednarodnih tekmah že večkrat stala na zmagovalnih stopničkah. Z možem Andrejem sta preplezala kar lepo število prvenstvenih smeri v skoraj vseh gorstvih sveta.
A tokrat smo se z alpinistko-arboristko Tanjo Grmovšek pogovarjali predvsem o drevesih.
> Se je prej začelo vaše vzpenjanje na veje dreves ali plezanje po stenah gora?
“Zagotovo je bilo najprej plezanje na domačo hruško. Sledilo je plezanje po stenah, včasih mimo neverjetnih drevesnih samorastnikov. Na koncu pa je prišlo tudi poklicno plezanje na drevesa.”
> Od kod vaša ljubezen do dreves, saj o ljubezni lahko govorimo, mar ne?
“To je bila ljubezen na prvi pogled. Drevesa so zame izredno lepa, mogočna, fotogenična. Gre predvsem za ljubezen do narave, ki je tako raznolika in nam lahko pokaže tudi našo majhnost, minljivost in nas hkrati umiri in ozemlji.”
> Kakšen je odnos do dreves pri nas, v Sloveniji?
“Ko sem leta 2004 začela delati na tem področju, sem ugotovila, da je pred mano še dolga pot, da je potrebno šele oblikovati pozitiven odnos do dreves, zavedanje, da so drevesa pomembna. To delo ozaveščanja javnosti je pri meni trajalo do leta 2007. Šele tedaj sem lahko odprla podjetje, ki se ukvarja z drevesi. Do tedaj sem lahko opravljala le manjša dela, manjše projekte. Od tedaj dalje pa vse več ljudi ve, da obstajamo. Vedno več je tudi zasebnih lastnikov zemljišč, ki jim ni vseeno za njihova drevesa.”
> Ampak kako ljudje gledajo na drevo? Kot na nekaj, kar se lahko brez velikega obžalovanja in premisleka poseka?
“Da in ne. Odvisno od ljudi. V gostih urbanih naseljih, kjer je stik ljudi z naravo prekinjen, se odnos spreminja, izboljšuje. V naših večjih mestih, v Ljubljani, Mariboru in Celju, je zavedanje občanov o pomembnosti dreves v njihovem bivalnem okolju veliko višje, kot je, na primer, v manjših mestih ali na podeželju, saj dlje časa preživijo v mestu. Seveda pa prisotnost zdravih, lepih dreves pozitivno vpliva na življenjsko raven, povečuje zadovoljstvo ljudi, spodbudno deluje na uspešnost šolarjev in otrok. V krajih z velikim številom dreves je tudi več turistov, saj ljudje raje prihajajo v zelene kot pa sive kraje.”
> Koliko arboristov je v Sloveniji?
“Arboristika se v Sloveniji šele prebija iz anonimnosti, v svetu pa je že močno uveljavljena, ponekod že sto in več let. Arboristično društvo Slovenije so ustanovili šele pred dvema letoma, šteje pa okrog 40 članov. Ko se je beseda arborist začela širiti in uveljavljati, je število članov kar precej poskočilo. Koliko ljudi pa se s to dejavnostjo zares ukvarja, je težko reči, saj je precej obširna. Nekateri so, denimo, izvajalci, drugi pa smo bolj svetovalci. Največ je seveda izvajalcev.”
> Kdo so izvajalci?
“To so zaposleni v podjetjih, ki obrezujejo drevesa. Svetovalci pa podjetjem, ustanovam in posameznikom svetujemo, kako ravnati z drevesi. Svetovalec je tisti, ki pravi, kaj bi bilo potrebno narediti, od izvajalca pa je odvisno, ali je to sposoben narediti. Obe dejavnosti poskušamo dvigniti na višjo raven, razširiti zavedanje, da arboristika sploh obstaja.”
> Kakšne so v urbanih okoljih najpogostejše napake v ravnanju z drevesi?
“To, da za drevesa ne skrbijo kontinuirano in načrtno. V drevesih ne vidijo živih organizmov. Posadijo jih, potem pa zanje nehajo skrbeti. Nanje se spomnijo šele, ko jim začno povzročati težave. Na miru jih pustijo, denimo 20, 30 let, potem ugotovijo, da so se preveč razrasla, se zapodijo nanje in jih preveč obrežejo.”
ROBERT ŠKRLJ
Nadaljevanje pogovora s Tanjo Grmovšek lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.