Dr. Spomenka Hribar o čedalje večji nuji po solidarnosti

Nemalokrat ujezi oboje, in leve in desne. Kar je dobro. Ne pusti se ujeti v noben predal, vselej ubeži ven, zdaj v areni življenja zagovarja človečnost in svobodo, zatem doma že peče kruh, lika, čuva vnučki, v Delu mimogrede objavi poziv k sklenitvi nove družbene pogodbe ...

> Pišete: “Čas je za novo družbeno pogodbo!” Zakaj?

“Naj najprej povem, da 'družbena pogodba', o kateri pišem, ni tehnična oznaka, ampak metafora. Kriza je huda, tega se moramo zavedati in ukrepati! Predvsem je treba več pozornosti posvetiti revnejšim slojem. Kajti vsi moramo preživeti. Tisti, ki so zaposleni, ki imajo kolikor toliko dober življenjski standard, bi se morali začasno odpovedati svojim že izpogajanim in uzakonjenim pravicam, jih terjati šele, ko bodo razmere boljše. Paziti je treba na vsak dinar, na vsako investicijo. V mislih imam TEŠ 6, ki je zgrešena investicija, sporna ekonomsko, energetsko in socialno. Še bolj mi gre v nos oboroževanje naše vojske za potrebe vojne v Afganistanu, nevarna igra, ki nas stane na desetine milijonov evrov. Na take probleme opozarjam. Žal mi je, da so 'družbeno pogodbo' nekateri razumeli dobesedno in se spraševali, kdo je bo podpisal, kje bo podpisana, kaj pomeni ... Ena od tez pravi celo, da z družbeno pogodbo napovedujem novo revolucijo, novo prerazporeditev dobrin, kar je popoln nesmisel. Govorim o nacionalnem konsenzu! Skupaj moramo priti na zeleno vejo, sicer bomo res deležni izgredov in 'revolucije'!”

> Bi bilo to nujno slabo?

“Vsekakor! Dobili bi ulično nasilje, morda tudi nekakšno ponovitev ludizma, razbijanja strojev, znanega iz zgodovine, ali pa novo revolucionarno nasilje, ki oblast prevzame mimo zakonov. Ne verjamem sicer, da se bodo take skrajnosti zgodile, vem pa, da družbeni neredi le še potencirajo histerijo v ljudeh, nam jemljejo energijo in povzročajo škodo.”

Ostaja nam le popuščanje

> Koga nagovarjate?

“Nas vse.”

> Toda med nami so razlike.

“Velike razlike! No, v prvi vrsti nagovarjam tiste, ki imajo vsega in preveč, pa tudi upokojence, ki imajo oziroma imamo nadpovprečno visoke pokojnine. Odpovejmo se svojim bonitetam, začasno, za leto, dve, morda tri, ravno za toliko, da pridemo do novega zagona in da bodo lahko preživeli tudi ljudje z najnižjimi osebnimi dohodki, brezposelni, socialno ogroženi, upokojenci z mizernimi pokojninami, skratka, kar lep delež slovenskega ljudstva, dvesto, tristo tisoč ljudi, ki se jim sicer ne piše lepa.”

> Verjamete, da vam bodo nagovorjeni prisluhnili?

“Ne vem. Svoje besede dajem v razmislek. Naj hočejo prisluhniti ali ne, nekega dne bodo morali doumeti, da tako preprosto ne gre več naprej. Sicer pa mislim, da se to že dogaja. Tudi sindikati začasno že popuščajo pri svojih zahtevah. Vidim le dve možnosti: ali družbena pogodba ali nemiri.”

> Se ne bojite, da bo oblast zlorabila tovrstno dobro voljo, rekoč: če so popustili toliko, lahko popustijo še bolj?

“Ne verjamem, ker vem, da je državni proračun pred bankrotom. Za zdaj nam ostaja le popuščanje.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Nadaljevanje pogovora s Spomenko Hribar lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje rimorskih novic.

---