Mavrično ljudstvo, a ločeno
Komentarji
14. 06. 2010, 20.13
, posodobljeno: 29. 10. 2017, 19.48
Prva asociacija na Južnoafriško republiko je večrasna družba, ki je v preteklosti imela uzakonjen rasizem in apartheid. Prevladujoči del bele elite je v praksi uzakonil in skušal izpeljati, kar ni uspelo nacistom. Črnsko prebivalstvo so strpali v bantustane, odvzeli so jim državljanske in človekove pravice ter jih z rasno segregacijo potisnili na rob družbe. Poroke med različnimi rasami niso bile dovoljene, šole, trgovine, kinodvorane, plaže … so bile ločene. Večinsko črnsko prebivalstvo je bilo potisnjeno v položaj poceni delovne sile, na čemer je belska elita tudi zgradila svoje bogastvo.
Po ukinitvi apartheida je novi voditelj Nelson Mandela predstavil idejo, da se vse južnoafriške rase integrirajo v mavrično ljudstvo, ki bi združeno sodelovalo v ustvarjanju blaginje za vse Južnoafričane. Ne vem natančno, kaj se je dogajalo od leta 1994, ko sta Mandela in njegov ANC prevzela oblast, toda položaj v Johannesburgu kaže, da v tem projektu nista bila uspešna.
Čeprav lokali niso več zakonsko rasno ločeni, se v nekaterih zbirajo belci, v drugih črnci. Na ulicah ni videti mešanih družb različnih ras, prav tako nisem opazil večrasnih parov, mešancev je zelo malo. Belska manjšina, ki se počuti ogrožena, se zbira v svojih soseskah in jih zaradi varnosti zapira za nepovabljene. Niti nepozornemu obiskovalcu ne more uiti, da so delavna mesta natakaric, varnostnikov, zidarjev, prodajalcev in uslužbencev na bančnih okencih rezervirana za črnsko prebivalstvo, belci pa so šefi restavracij, lastniki trgovin, inženirji, računalniški programerji, šefi oddelkov v bankah in hotelih. Če prištejemo še 50-odstotno brezposelnost, večinoma med neizobraženimi temnopoltimi, je frustracija te populacije povsem razumljiva. Nekateri zadoščenje najdejo v kriminalu proti belcem. Ti pa se seveda branijo z visokimi zidovi okrog svojih hiš in drugimi varnostnimi ukrepi, pa tudi z mehkimi prijemi, tako da črnskemu prebivalstvu za relativno nepotrebna opravila dajejo napitnine. Tako so nam domačini svetovali, da podarimo 2 ali 3 rande (20 ali 30 centov) tistim, ki ti natočijo bencin, na parkirišču mahajo, da so zate priskrbeli prostor, čeprav parkirišče sploh ni polno, odpirajo vrata v nakupovalni center … Temu domačini pravijo “whites guilt” (belska krivda). Bogati belci naj bi se z drobižem odkupili za svojo krivdo in za krivice iz preteklosti.
Teoretiki združevanja in mešanja ras nad južnoafriškim primerom ne morejo biti navdušeni. Niti prihodnost te družbe, vsaj s perspektive liberalnega Evropejca, ni ravno rožnata. Nelson Mandela je pravzaprav simbol, ki za zdaj vse drži še skupaj, po njegovem odhodu pa je možen tudi zimbabvejski scenarij: torej razlaščanje in pogromi nad belskimi premožneži.