Prevzem odgovornosti brez posledic
Obstajajo besede, ki so imele nekoč težo, potem pa so jih politiki tako dolgo vlačili po ustih, da so postale votle. Ena takih besed je odgovornost. Nekoč je prevzem odgovornosti pomenil, da prestopnik stopi iz udobja funkcije v neprijetnost posledice. Da nekaj izgubi, se nečemu odpove. Da plača svoj dolg in odide. Danes očitno prevzem odgovornosti lahko pomeni tudi to, da grešnik stopi pred kamero, počasi pogleda v objektiv, se opraviči Sloveniji in oškodovancem, nato pa ostane tam, kjer je bil.
Boris Mijič je izjavil, da “prevzema celotno odgovornost”. Človek bi ob tem skoraj moral vstati, če ne bi sedel pred še enim primerom politične alkimije, v kateri se dolg do delavcev spremeni v osebno zgodbo, sramota v izkušnjo, ta pa v napoved zakonodajnega angažmaja. Nič ni tako priročno kot lastni greh, če ga znaš pravočasno razglasiti za življenjsko lekcijo. Tako tisti, ki je težavo soustvaril, že v naslednjem stavku nastopa kot človek, ki bo pomagal preprečiti, da bi se težava ponovila.
Toda prevzem odgovornosti ni spoved, državni zbor pa ne prostor, kjer se moralni dolg poravna z retoričnim kesanjem. Če delavci niso dobili plačila, če je podjetje dolžno njim in državi, če je breme Mijičevega poslovnega neuspeha padlo na tiste, ki imajo najmanj zaščite, potem izjava o odgovornosti ne more biti konec zgodbe - lahko je kvečjemu njen začetek. Začetek poplačila upnikov, razkritja ozadja in uverture v politične posledice.
Hinavščina poslančevega ravnanja se skriva v tem, da je javnosti ponudil besede in ne dejanj, oškodovanim delavcem pa opravičilo namesto takojšnjega poplačila. Politika je tako ponovno sporočila, da je moč prevzem odgovornosti odigrati kot prizor: pojaviš se pred novinarji, govoriš resno in z zaskrbeljenim obrazom, priznaš ravno dovolj, da zveni iskreno, a premalo, da bi se bil pripravljen umakniti.
S tem navideznim prevzemom odgovornosti Mijič ne rešuje ugleda funkcije poslanca, ampak jo uporablja kot ščit pred dejanskim prevzemom odgovornosti. Poslanec, ki pravi, da prevzema odgovornost, a ne sprejme nobene osebne posledice, odgovornosti zagotovo ne sprejema - hkrati pa je brez težav sprejel poslanski mandat. Če bi razumel težo in pomen javne funkcije, ne bi besede odgovornost s takšno lahkoto preobrazil v teater političnega absurda. Na koncu niti ni pomembno, ali se je Mijič opravičil, ampak predvsem to, ali se je z njegovim opravičilom kaj spremenilo. Odgovornost brez posledic namreč ni odgovornost, ampak zgolj priznanje krivde.
